Zapisi faliranega študenta

Hja, že kar nekaj mesecev je tega, kar so nas zapustili tolarji. Spomnim se, da nisem bil ravno navdušen nad njihovim imenom, ko so prišli. Zakaj ne dolar? Bi zvenelo tako fajn ameriško. Sem se privadil in na koncu mi je bilo še žal za njimi.

Zdaj so euri vladarji moje denarnice. K sreči jim imam še kar dovolj, pa ni problemov. Čeprav, še vedno se včasih zalotim, da preračunavam. Pri teh majhnih nakupih po euro ali dva si nikoli nisi čisto na jasnem, če si plačal veliko ali malo. Hudiča, tudi če bi inflacija norela ne bi bil čisto prepričan, če je temu res tako, ali se mi samo zdi.

Kakorkoli, na tolarje bom kmalu povsem pozabil. Euri so vsaj zame super. Ni potrebno menjavati, če kam greš. So dobra valuta, ki požiga Amere. In, imamo jih skoraj vsi v EU, tako da je nekaj skupnega, kar nas povezuje. Čeprav, na žalost ne moremo gor dati kakšnih lepših podob, ker bi se vsak bunil, da hoče imeti svojo zgodovinsko osebnost ali svojo najvišjo planino ali karkoli že.

Ne morem pomagat, tako je. Pred leti sem bil še velik oboževalec, predvsem ker mi je na živce šel Šumi in sem navijal za vse njegove glavne nasprotnike. Res pa sem se lahko vedno pripravil samo do tega, da sem osredotočeno gledal samo štart, potem pa je vse postalo tako monotono, da sem postal neverjetno zaspan.

Tako je še zdaj. Štart zna biti zanimiv, potem pa samo brnijo okrog in okrog in okrog, tu in tam je kakšno prehitevanje, ampak ne da se mi tako dolgo čakati.

Ne privoščim jih nikomur za soseda. In to pravim jaz, ki sem dokaj toleranten.

No ja, mogoče sem samo naletel na posebej tečno vrsto.

Nova reklama za Coca Colo je super. GrandTheft Auto napravljen drugače. Jeah, a good guy. To je tako redko dandanes. Večina junakov po tv in v igricah je morilcev, ljudi, ki jih ne bi hoteli imeti za sosede. Le kam so izgnali dobre in poštene fante, tistega tipa, ki radi pomagajo drugim, ki imajo nekaj časti in nekaj pameti?

Give a little love and it all comes back to you….

Reklama

Včeraj nisem gledal proslave. Sem hotel, res, hotel sem se malo smejati ob neumnostih, ki jih tako radi počnejo na proslavah. Občinstvo, ki na pol mrtvo ploska. Tečni govori, ki jih nihče ne posluša. Še kakšen škandal.

Pa sem šel raje prej spat.

Komu mar ta pesnik, katerega smrt proslavljamo. Čez celo leto za ‘kulturo’ ni mar skoraj nikomur. To je nek nebodigatreba. Ste že bili kdaj v operi? Ste že videli vso to smetano družbe, ki najbolj čaka na odmore, da hitro zbeži iz dvorane in se potem razkazuje? Tako je s tem. Ti zasedajo prve vrste.

Ko sem prvič to videl sem izgubil vso naivnost glede tega, ali je ljudem kaj mar, kaj je nek Franci napisal pred ne vem koliko leti. Ni jim.

Moj blog ima nov glavni stan. Od zdaj naprej na Jinovsvet.com/blog.

K sreči pri nas nimamo sinhronizacije, da bi nam slovenski govorci govorili namesto originalnih. Sploh, ker je pri nas premalo dovolj sposobnih ljudi z dovolj zanimivimi glasovi, da bi se to obneslo. Zato tudi imamo podnapise. Nekaj, česar nimajo ne Nemci, ne Madžari.

Skozi čas sem se navadil na nemški jezik in s tem je tako, da če kakšnen film ali nadalejvanko vidim na kakšnem nemškem programu, da se mi potem zdijo glasovi povsem naravni. Če potem isto gledam z originalnimi glasovi, se mi zdijo nemški boljši. In obratno. Očitno je prvi vtis zelo pomemben. Prva slika povezana s prvih glasom definira kako kasneje sprejemamo neko osebo.

Tako sem danes najprej gledal Gillmore Girls na HTV-ju, potem pa še malo na ORF-u. Ta nadaljevanka je super, zelo rad jo gledam. Ne prenese sinhronizacije, ker so igralci preveč dobri in dialogi preveč dodelani. Saj so že prevodi marsikdaj pomankljivi, ker se vseh besednih iger ne da prevesti. Nemška sinhronizacija se mi zdi zanič in težko gledam.

Najbolj smešno je pa gledati madžarski program, ker njihov jezik je prav zabaven.

Nekaj časa sem lahko gledal tudi češko televizijo, ki je bila takrat nekaj časa na satelitski. No, nisem preveč gledal, ker jih ne razumem, pa še program je bil zanič. Oni so imeli drugačen način. En sam človek je monotono prevajal dialoge, medtem ko se je spodaj še čisto malo slišalo originale. Grozno za ponoret. Glas prevajalca je bil zmerom isti, govora spodaj pa ni bilo mogoče razumeti. Upam da se pri nas kdo ne bo spomnil česa podobnega.

Sem še komaj zdaj opazil, da so Delo blogi malo polepšani. Niti ne bi, če ne bi tega prebral na Hapax Legomena blogu.

Že samo zaradi izgleda se tukaj počutim bolje. Drugače pa ne bo nič z več pisanja tukaj, ker končno pripravljam blog na lastni domeni.

Pred časom sem razmišljal, da bi na ta blog nekaj napisal o prihodu jeseni. Nič od tega.
Ampak, spomnim se dneva, ko sem pomislil, no, zdaj pa je končno prišla jesen. Bil je večer, nebo je bilo prepredeno z oblaki, ki so se rdeče svetili od zahajajočega sonca. Pihal je veter. Kar stal sem zunaj in gledal proti zahodu, gor v nebo. Sonce je izginilo, postajalo je vedno bolj temno. Prav tisti dan sem opazil, da je listje v gozdu že dodobra obravano.
Potem sem nad sabo opazil temne sence netopirjev. Ne, ne hecam se, res živijo blizu mene. Že kar nekajkrat sem jih videl. Imajo takšen čuden način letanja, švigajo sem ter tja, ne kot druge ptice. Lepo, da jih lahko kdaj pa kdaj vidim. Če smo že pri živalih, pred kratkim sem videl kuno, čeprav nekam garjavo.

Tisto je bila jesen, zdaj pa bi že naj bila zima. Jaz si zimo predstavljam s snegom, sploh pa Božič. Očitno ne bo nič s tega. Pretekle dni je bilo prav toplo, tako da sem bil zmerom oblečen v jakno, nekajrat pa še to ne. Bilo je preprosto pretoplo. Bral sem na netu, da so v Rusiji temperature 10 stopinj previsoke. Verjetno bo res nekaj na globalnem segrevanju.

Pričakujem zime, veselim se snega, rad bi nekaj pravega mraza. Rad bi okraševal smrekico ob zakurjeni peči, ko bi zunaj snežilo; zimska pravljica. Oh, kako ljubim Božič.

Ampak zdaj se bolj zdi, kakor da bo kmalu pomlad in zime sploh ne bo, razen mogoče nekaj dežja ali kakšne noči malo ledu.

Zadnjič sem gledal MTV. Zanimivo kako malo glasbe vrtijo. Vse je polno nekih reality oddaj. Na primer Dismised ali Date my mom. Najbolj bedna mi je ta, ko imaš starše, njuno hčerko, njenega fanta, kup kandidatov za njenega fanta in tv. Torej, starša se ne strinjata z izbiro njune hčerke glede ‘velike ljubezni.’ Zato med kandidati izbereta dva tipa. Potem se skupaj s trenutnim fantom usedeta pred tv in potem gledajo kako oba kandidata gresta na zmenek z njuno hčerko. In fant vse to gleda? Jaz bi takšno poslal k vragu. Ehm, pa mislim, da nisem edini. Nekaj mora biti hudo narobe z ljudmi, ki se pustijo prikazovati na tv kot cirkuške točke.

Aja, da ne pozabim. Na glasbenih tv postajah je vedno manj glasbe in vedno več drugega programa. Npr. ti kvizi, ko ljudje rešujejo najbolj enostavne uganke za velike denarce. Seveda, o tem se je že drugod veliko govorilo in jaz ne bom ponavljal: gre za prevaro. Toda tega je vedno več, celo pri nas. Če je bila prej cel popoldan na sporedu glasba, so zdaj ti kvizi in srečen moraš biti, če je kje vmes kakšen video spot.

Hm, včeraj so bila Trenja smešna za crknit. Sploh Perko. Ki je izgledal, kot da bo. Umrl. Od srčne kapi. Jah, jeza škoduje zdravju. Čeprav, on je že star in mu očitno ne.

Ampak, najbolj zabaven je bil en posnetek vmes. Tista, v katero na žalost še nekateri danes verjamejo: Borili se bomo proti brezbožnemu komunizmu in židovstvu. Židovske zarote, prostozidarji, v to nekateri še vedno verjamejo.

Toda, to je bila samo finta na katero je Hitler hotel vreči katoliško Evropo, da bi si pridobil več podpore v vojni, ki jo je že izgubljal. Saj je bil sam navadni brezbožeš. Če je bilo kaj kristjana v njem je bilo to globoko pokopano.

Ah da, pozabljam zakaj sploh imam ta blog. Za oglase namreč.

Hej, check this out:

Dixie Chicks in svoboda govora
Za vsak meter svete slovenske dežele
Vojna z Iranom bo

Vse to in še več na Jinov svet

‘The show, known as the Pasarela Cibeles, had decided earlier this month not to allow women below a predetermined body mass index to parade down the catwalk.’
vir

Petim modelom so že prepovedali nastop, ker da so presuhe. Zanimivo. Vsekakor upravičeno, glede na to, kako se te ženske mučijo, da obdržijo določeno težo. Nekatere pojedo samo po nekaj jabolk vsak dan ali kakšno podobno malenkost.

Bilo je včeraj ob 11. zvečer. Sedel sem v hodniku; luč je odsevala od novo položenih ploščic. Vse je bilo tiho, bil sem edini buden v hiši. Strmel sem v tv. Vse črno, spodaj v rumenem okvirju Breaking News. Sedim in gledam. Thump. Thump. Zdaj to Hezbollah bombardira Metulo (kakšno ime, še nikoli nisem slišal za ta kraj)? Čez čas reporter reče, da IDF strelja po j. Libanonu.

Gledam. Res, vidi se, kako granate letijo na ono stran. In potem eksplozije v daljavi. Jem breskev in si mislim, hudiča, saj to je neverjetno. Te granate nekomu padajo po glavi, jaz pa sedim tu, vse okoli je mirno, in jem breskev.

Da je pri poročilih na CNN prva novica nogomet in ne spet kakšna katastrofa ali eksplozija.

Le zakaj gredo  poleti, skoraj za tri mesece, vse najpomembnejše oddaje na tv na počitnice?
Pomeni to, da gredo tudi vsi gledalci na počitnice za tri mesece? Hm, dvomim. OK, nekateri že mogoče, večina pa še za piškavi teden ne spravi skupaj dovolj denarja. Da ne govorim o vseh tistih, ki ne gredo nikamor.

Le zakaj ne bi bilo za vse te uboge reveže na programu nekaj zanimivega? Dobro, je že res, da lahko tudi v naravi kaj počneš, greš na kakšen sprehod ali kaj podobnega, samo tudi tega se naveličaš. Po večerih bi pač bilo zabavno imeti kakšno dobro zabavno oddajo.

In tudi poročila, ki so čez zimo pametno ob sedmih, bi bilo dobro prestaviti vsaj na osmo uro. Poleti, ko je svetlo skoraj do desetih nekako ni časa, da bi že ob sedmih gledal poročila. Heh, ampak to sem jaz in to je moje mnenje in moje potrebe. Verjetno so že naredili kakšno raziskavo, ki jim potrjuje, da je nabolj pametno poročila imeti ob sedmih.

Verjetno se že staram, da mi klasična glasba vedno bolj sede. Približno pred dvema tednoma  je bila na Dunaju prireditev, ki se je mislim imenovala Evrovizija za klasično glasbo ali nekaj podobnega.  Finale tekmovanja, v katerem se je pomerilo sedem klasičnih glasbenikov. Prireditev je v živo prenašala ORF in bilo mi je vse skupaj zelo všeč. Pogruntal sem pri svojih letih, da mi je flavta prav všeč.

Avstrijci so se letos odpovedali nastopu na Evroviziji. Potem ko so se dolga leta trudili,d a bi jim le uspelo zasesti kakšno vidno mesto in so spoznali, da se glasovi podeljujejo bolj po sosedskih simpatijah, in ko je neki Alfi ali kako muje že bilo ime s popolnoma neumno skladbico dosegel peto mesto, so očitno obupali.

Slovenci še nismo obupali, čeprav je bilo kar komično, koliko slovanskih dežel se je uvrstilo v finale in kako dobro jim je šlo. Hrvati so si lepo nabrali točke kar od prijaznih sosedov. Vzhodna solidarnost, bi rekli. No, tudi kakšni Belgiji ni uspelo priti v finale. Zdi se, da zahodnoevropejci itak nimajo več nobenih možnosti. Rusi npr, poberejo glasove iz vseh držav kjer je veliko Rusov. Turki imajo veliko svojih ljudi po Evropi. Bivši Jugoslovani si med sabo dajemo točke. Prav tako Skandinavci.

Zato ni težko že v naprej vedeti, kdo bo prišel v finale in kako se bodo potem stvari razpletale. Razen s temi Finci. E, to pa je presenečenje.

 Evrovizija je ena čudna zadeva. V resnici je to nepomembna stvar, ki živi dan ali dva, potem pa zatone v pozabo. Resni glasbeniki se tako ne ukvarjajo s tem, razen če so imeli nesrečo in so se rodili v kakšni nepomembni državi, kot je npr. Belorusija ali Armenija.

Update za jinov svet:

Biografija Sonje Gandhi
O Da Vincijevi Šifri
Brez meja
Putinov govor - poudarki

Da časopisi rumenijo je že dolgo znano. Najbolj se prodajajo tragedije in površne reportaže in podobne traparije. Pa tudi to ni potrebno. Nekaj kolumnistov, ki pišejo sila kratke prispevke, dobro spisan uvodnik, nekaj prekopiranih (beri ukradenih) prispevkov iz drugih časopisov, morebiti še kakšna reportaža, mini intervju in obilica reklam: če je vse to brezplačno, hej, zakaj pa ne. Komu se pa da listati po ogromnem DELU; saj potrebuješ celo mizo, da ta časopis za inteligentne (ali kako že gre tista rekama, ki me grozno živcira) sploh lahko bereš.

 Bodimo iskreni, le ozek krog ljudi rad bere dolge prispevke polne statističnih podatkov in zgodovinskih primerjav. Večina ima rada stvari na hitro: oni je baraba, mi smo dobri itd… Ali pa kaj na splošno, tako, na hitro, da ni potrebno preveč razmišljati. In dnevna doza tiste vsem dobro znane odvisnosti od tragedij je tudi pomembna.

 Pri nekaterih avstrijskih časopisih sem opazil, da imajo že po sto strani, so polni raznovrstnih vsebin, stanejo pa nekaj čez 400 tolarjev. To delajo reklame. Zdi se, da v prihodnosti ne bo tako težko s temi časopisi. Majhen kolektiv, ki bo stvar urejal in pisal kakšno kolumno tu in tam, študentje novinarstva, ki bodo za majhen denar prevajali in prirejali (beri kradli) članke, politiki, ki bodo z veseljem brezplačno napisali kakšno svoje mnenje in morebiti še blogerji, ki bodo z veseljem odstopili kakšno svoje pisanje. Dodaj v ta mix še obilo reklam in časopis je tukaj.

Na jinovem svetu tokrat o nesposobnosti ‘desnih’ sil v Sloveniji, da bi si ustvarile lasten časopis.

Drugače pa, danes sem v živo srečal tvorca L files, baje drugega najboljšega bloga v Sloveniji. Prvič, da sem srečal kakšnega soblogerja v živo. Nova izkušnja.

Le zakaj so poročila vedno polna slabih novic? Začnejo z dober dan ali kakorkoli že in potem bum: samomorilec je ubil 40 ljudi, cena nafte raste, davek na nepremičnine bo večji, brezposelnost je toliko in toliko; in šele nekje na koncu ti postrežejo s kakšnim okusnim ocvirkom, češ, saj ne poročamo samo slabo. In takšna poročila te zadanejo ravno ko si pri nedeljskem kosilu. Dobra lekcija, ne glej televizije ko si pri kosilu. Mora verjetno biti dobro tudi za prebavo.

Kakšno sliko sveta si potem lahko človek ustvari? Dobre že ne.

Da bi bilo vsaj pol pol, potem bi še nekako šlo, zdaj pa je 90 procentov slabih novic in 10 procentov dobrih.