Zapisi faliranega študenta

Da začneš pisati  svoj lasten blog moraš imeti vsaj nekaj samoljublja. Tako mislim jaz. Le zakaj drugače bi izpostavljali svoje misli na internetu, vsem na očem in to brez kakršnekoli možnosti zaslužka.  Ker, dvomim, da kdorkoli to počne, ker bi mu zato kdo pošiljal denar. Mogoče so nekateri blogerji po svetu postali že tako popularni, da lahko od tega živijo. Oziroma, bolje rečeno, da se lahko preselijo k čaopisom. Pri nas se to še ni zgodilo; vasj jaz ne vem za tak primer.

Torej pišemo iz neke notranje potrebe razkazovati svoje misli. Pri tem Slovenci niti nismo kaj preveč uspešni. Če pogledam naše južne sosede Hrvate imajo oni mnogo bolj razvito blogersko sceno. No, verjetno smo mi bolj introvertirani.

Vsake toliko časa se pojavi kakšen blog, ki ga zelo rad berem in nekako pričakujem več (in več in več…samorazkrivanja verjetno?). Za takšne mi je vedno žal ko kar naenkrat izginejo. Splet je poln takšnih pokopališč. Blogi, ki naenkrat zamrejo. Zadnji zapis je še tam kakor dobro ohranjeno truplo, toda duše več ni. Bloger je odšel. Je umrl. Nič več ne bomo zvedeli od njega.  Kar je žalostno.

Se je naveličal/a? Se mu/ji je zdelo, da je premalo odziva in samoljublje ni bilo potešeno? Da, to  je velik problem. Človek mora biti  malo prefrigan in mora samega sebe prepričati, da  piše zato, ker rad piše, ne pa zato, da bi ga kdo bral. Tako so stvari lažje.  Tako se da  dolgo vleči samega sebe za nos.

Kakorkoli, tudi na tem Delovem \’blogostrežniku\’ je že kar nekaj blogov zamrlo. Hmm, le kaj se je zgodilo z  LittleGirl?

V teh dneh, ko imam dovolj časa za bedarije, se je zgodilo tudi, da sem na hrvaški RTL pogledal eno telenovelo in glej glej: En igralec se v resnici imenuje Martin Krpan. Le kako je ta naš junak padel v mehiško telenovelo?

Moje kratko raziskovanje je prineslo le skope podatke: Martin Karpan  je v Argentini rojen igralec,  kar bi lahko pomenilo, da je mogoče celo potomec slovenskih imigrantov.  Zanimivo. Zelo zanimivo. 

No, zakaj se je preimenoval v Krpana mi še ni uspelo ugotoviti. Le to sem ugotovil, da oni tam preko oceana dobro vedo za našega Martina Krpana - junaka, ki je premagal Brdavsa. 

Po pravici povedano: ne vem! Češčina je, kljub temu, da je slovanski jezik, vendarle tuj jezik in ne razumem vsega. Ko se prebijam skozi njeno stran se mi vedno bolj dozdeva, da je pevka. Z drugimi informacijami bo bolj težko.

No, pa nisem mislil pisati o Aneti, pač pa o tem, da smo Slovenci tako navezani na naše južne brate Hrvate, ki jih po lastnih izjavah nikakor ne maramo, o drugih slovanskih sorodnikih pa se sploh ne pogovarjamo. Nam niso Čehi najbolj naravni zavezniki znotraj EU? Se lahko z njimi kregamo okoli mej?

Vse vemo o hrvaški glazbeni sceni, kaj pa vemo o češki ali slovaški? Nam je njihova kultura preveč tuja, da bi se zanimali zanjo. Je npr. Rusija na drugem koncu sveta? Je Slovanofilstvo izumrlo že na začetku prejšnjega stoletja?

Medtem se še vedno prerekamo z Hrvati. Imam občutek, da jih nekje na dnu naših slovenskih src močno ljubimo. Saj, imajo dalmatince, nam pa še lipicancev nihče noče priznati. Imajo morje, mi pa imamo dva zaliva in mogoče bomo imeli otok v obliki delfina.

Ampak jaz bi pa res rad kaj več vedel o Češki. Rad bi, da bi se naši diplomati bolj ukvarjali z našimi morebitnimi zavezniki znotraj EU kot z Srednjo Azijo.

Prebral sem, da je neki Pakistanec med spanjem ubil štiri svoje hčerke, ker se je najstarejša poročila proti njegovi volji in je na tak način hotel preprečiti, da bi tudi mlajše sledile njenemu dejanju. Ponoči jim je porezal vratove kot kakšna rogata pošast iz podzemlja.

In, ali si zasluži smrtno kazen?

Arni, guverner Kalifornije,  se je odločil, da ne pomilosti obsojenca na smrt in zato so se naši vrli severni sosedje Avstrijci celo kregali ali naj preimenujejo štadion v Gradcu, ki nosi njegovo ime. S tem dejanjem si nikakor ni pridobil simpatij v Avstriji. A v Ameriki je to drugače.

Na enem forumu na katerem sodelujem se je pojavila tudi tema o smrtni kazni in kar je zanimivo, takoj se je naredila ločnica med Amerilani in  ne-Američani. Američani, in to sami fajn udeleženci foruma, proti katerim nimam nič in bi jih vse z veseljem povabil na kosilo, so ali podpirali smrtno kazen ali pa so ji nasprotovali ker ni dovolj huda. Mučenje, rezanje organov, vse to bi še dodali. In to drugače zelo prijazni ljudje. Na drugi  strani smo bili Slovenec, Novozelandec, Kanadčan in Anglež, ki smo smrtni kazni nasprotovali, ker, da na koncu koncev ne rešuje ničesar. Države, ki imajo smrtno kazen nimajo nič kaj manjšega kriminala. Ravno nasprotno.

To kar smo mi  iz neameriške frakcije  trdili je bilo, da  maščevanje še ni pravica. Naši nasprotniki so pa trdili, da je ravno maščevanje pravica. No, go figure! bi rekli Američani. Očitno smo si zelo različni v tem pogledu.

Zadnje čase se  nekateri pritožujejo nad potrošniško mrzlico. In  kako strašno hudo je iti v trgovino. Vse poživinjeno. Baje.

Čudno, tega sploh ne opazim. Meni je užitek iti v InterSpar ali v  Merkator. Dobro, priznam, danes sem bil v Hoferju in mi je v trenutku postal antipatičen in verjetno nikoli več ne bom zavil tja. Ampak druge trgovine: hell yeah!! Hvala Bogu in Alahu in Zlatemu teletu, da imam dovolj denarja, da se lahko rinem  po trgovinah. Sploh ni hudo. Ljudje so tako prijazni kot zunaj na ulici: eni bolj, drugi manj. Eni bi te ubili, ker jim nisi skočil izpred vozička, ker se jim blazno mudi naredit to, naredit ono in potem na koncu vsega tudi hitro umret, da bodo ja imeli vse porihtano. So pač frustrirani. Mogoče premalo seksa, mogoče slabi uspehi v službi in šoli, mogoče zateženost že od rojstva. Kaj pa morem, jebi jih.

No, pa večina ljudi je čisto normalna (po mojih standardih).  Greš, se malo motaš med policami, kupiš kar je potrebno in tudi tisto kar splohne potrebuješ in s tem prispevaš, da ima več ljudi  delo v  tovarnah in sistem se lepo obnavlja. Več trošimo več lahko proizvajamo, BDP raste itd…. Saj ni težko razumeti.

Kar je težje razumeti je zakaj za vraga so eni tako nasprotni temu. Bi mogoče radi živeli na drevesih in žrli listje? Da, potem seveda ne bi bilo nobene gneče z vozički, le divjih zveri, ki bi pohajkovale pod drevjem bi se bilo potrebno bati.

Hmm, na enem izmed blogov  sem bral nekaj o Spominih gejše; filmu, v katerem igra tudi Ziyi Zhang. In ker sem malo zaljubljen vanjo sem šel malo pobrskat po netu. Tako sem našel tudi tole sličico z premiere zgoraj omenjenega filma na Japonskem.

Pojma nima iz česa je njeno krilo, moram pa reči, da kaj tako groznega še nisem videl. Moj okus pač.

Šel sem včeraj proti domu, ko sem zagledal, da z sosedovega balkona nekaj visi. Bilo je tisto rdečo. \’Le kaj bi to bilo?\’sem se vprašal. \’Da se ni kateri od sosedov obesil?\’
No, ker noben od njih ni posebej depresiven in ne kaže samomorilnih nagnenj, sem takšne misli opustil.

Pa sem hitro izvedel  kaj visi z balkona. Bil je sam božiček,  ki se je iz ne vem kakšnega razloga trudil splezati v hišo. Seveda ni bil pravi, ampak neka nova modna muha. Bil je prav tiste vrste,  ki jih je vse polno v velikih trgovinah in se plazijo izpod strehe z darili v rokah. Eden se v mariborskem  Europarku celo vozi s kolesom.

\’No,\’sem si mislil: \’vsak človek ima svoje veselje.\’

Saj so res ti božički zabvna stvar, samo meni osebno je smrekica čisto dovolj. Le kam naj  ga dam (božička) ko bo opravil svoje vsekakor pomembno delo poklicnega okraska.

Danes sem videl prav enakega božička kako se plazi na nek drug balkon. Izgleda, da je to neka vrste epidemije.

Danes sem drugič malo pogledal tale famozni bar. V časopisih je veliko napisanega o tem in ne moreš se mu (Baru) izogniti, ker so vsi okoli sami neki eksperti za te zadeve. Eh, sranje, sem mislil, da se je folk tega naveličal že z Big Brotherjem. Ampak pri Slovencih se je prijelo. No ja, važno, da ima Pop nekaj dobička.

OK, toliko sem skapiral, da ljudje glasujejo in mečejo udeležence ven iz tedna v teden. In, sranje, malo sem pogledal in sem se takoj postavil na Andrejevo stran. Fant se mi je zazdel umirjen in normalen.  Zato sem bil kar vesel, da so skenslali ono bejbo, ki se je nekaj pačila. In ne, nisem klical. Bom pa drugi teden, za Andreja.  Tako, da bo tiha večina spet enkrat v rit brcnila afnarsko manjšino, ki  večino tiranizira z \’Slovenceljni\’, nima pa jajc, da bi se že končno odselila kam, kjer \’Slovenceljnev\’ ni. Npr. na  Hrvaško. Tam so samo  \’Hrvateljni\’.

Franc Pomuk je visoko nad sabo zaslišal zloglasno krakanje. Ozrl se je pod nebo in tam je bila: vrana, črna kot smrt. Brž jo je popihal nazaj v stanovanjski blok, kjer je imel svoje stanovanje. Odkar se je začela grozota s ptičjo gripo si je le malokrat upal na plano.
\’Tokrat je šlo za las.\’je zmajal z glavo, ko je zaloputnil vrata za seboj. Franc Pomuk, sedemdesetletni upokojenec z nekaj kilogrami preveč na svojem životu, rojen Mariborčan in zavedni Štajerc, ki je vse življenje sveto zatrjeval, da Ljubljanica sploh ni reka ampak navaden potok, se je namreč bal. Zelo!
Slišal je grozljive napovedi, da bo ptičja gripa, kuga našega časa, pobrala do 170 milijonov ljudi. Potem so to številko zmanjšali, a njemu je bilo povsem jasno, da so to storili samo zato, da ne bi bilo panike. Ni bil neumen. \’Le zakaj so takoj pokupili vsa zdravila proti gripi, če nič ne bi bilo na stvari.\’si je rekel.
Momljajoče se je odpravil v kuhinjo: \’Zdaj je na tebi, dragi Franc.\’je rekel samemu sebi: \’da se prilagodiš razmeram. Če si preživel naciste, komuniste, DEMOS, liberalce in zdaj še janšiste, boš tudi ptičjo gripo. Samo paziti se je treba. Nič drugega.\’
V kuhinji si je naš Franc hotel pripraviti kaj za pod zob. Vidite, žene ni več imel, ker ga je zapustila z mlajšim (bil je to njegov zelo čil petinšestdesetletni prijatelj) in zato je postal sam svoj kuhar. A kaj, ko je bilo v teh časih tako težko najti kaj zdravega za pojesti.
Stopil je k hladilniku in se z rosnimi očmi zazrl na majhen spisek. \’Čemu sem se že vsemu moral odreči.\’se je zasmilil samemu sebi. Resnično, ko je počila novica o ptičji gripi je naš Franc z spiska črtal perutnino. Jasno je, da je pred leti z spiska črtal tudi govedino. Ko je prišla parkljevka mu ni bilo toliko žal, ker jagnjetine ni nikoli preveč maral. In govorilo se je nekaj o svinjski kugi.
\’O za Boga, se bom moral odreči tudi temu?\’se je zgroženo vprašal.
Toda tisti grozni trenutek, ko bi se moral odreči vsemu mesu, še ni napočil. \’Moji dragi pujseki, nikar me še vi ne zapustite!\’
No, da bomo pošteni, se je naš predragi Franc pred leti odrekel tudi paradižniku, ker je nekje slišal, da je rakotvoren. Špinačo je tudi bolj redko videl, kajti tudi tista sicer nič kaj užitna rastlina je bila baje škodljiva. Vse v vsem je naš Franc imel kaj malo izbire s čimer si naj polni želodec. Zato je bil povečini na mizi restan krompir.
Toda na ta dan se je zadovoljil z kislim jogurtom in rezino kruha in s takšno nadvse hranilno in okusno pojedino se je spravil pred televizor.
A joj prejoj, takoj ko je vklopil to peklensko naprav, ga je zasula cela serija nelepih podob. Tam je razneslo bombo, drugje so poplave odnesle celo mesto, spet drugje je neka skrivnostna bolezen ohromila vse življenje. Brž je izklopil, da mu pritisk ne bi narasel; in izmučen od vseh skrbi je padel na kavč.
\’Kakšna sreča,\’si je rekel: \’da sem na varnem in da sem še toliko pri pameti, da znam skrbeti zase in ne požrem vsega strupenega kar prodajajo v trgovini. Morebiti bom še dolgo živel, ko sem tako skrben.\’
Toda, prišlo je vse drugače. Vidite, Franc je imel v bloku soseda, ki ga ni poznal, četudi je živel v stanovanju nad njim. Ta njegov sosed se je imenoval Milan in je bil nekam depresiven človek. Tako mu je nekega dne, ko ga je ta depresija nekam posebej tlačila, prišlo na pamet, da bi se ubil. Rečeno, storjeno, in že je plin uhajal v stanovanju, Milan pa je brezvoljno ležal v postelji in razmišljal o lepotah ženskega sveta (zato je bil namreč depresiven, ker je te lepote lahko občudoval samo na daleč).
Naš Franc se je medtem lotil jogurta in niti vedel ni kdaj je zgoraj silovito počilo in se je pol stanovanjskega bloka usulo nanj.
Tako je umrl Franc Pomuk, zavedni Štajerc, ki je vedno sveto trdil, da je Laško pivo pač mnogo okusnejše od Uniona. Nekega dne se je nebo (oziroma strop, če smo natančni; in to seveda nismo) zrušilo nanj in ničesar ni bilo kar bi lahko storil zoper to nevarnost.
Hah, od ptičje gripe pa le ni umrl!

Če si kdo želi si lahko primer  punc, ki  se trudijo čimbolj shujšati pogleda na  blogu Pro Ana  http://proana.blog.hr  ali pa na  http://www.xanga.com/ana_ismyname

Zdaj je sicer na vrhu zapisano opozorilo, ker so ju odkrili, ampak spodaj so še prispevki.
Žalostno.  Le kaj je to, da si mislijo, da  bodo samo tako suhe lepe?
Zanima me, če tudi pri nas obstojijo takšni za zdaj še neodkriti blogi in strani kjer  si  ’svetujejo’ naše anoreksičarke.

Mislim, da je bilo v petek. Najprej sem gledal poročila na CNN-u in kazali so podobe še ene katastrofalne lakote v Afriki. Mislim, da se je država imenovala Malavi. Spet posnetki podhranjenih otrok, ki jih obletavajo muhe. Ko enkrat predolgo stradajo se  napihnejo kot  balončki in baje potem do smrti ni več daleč. 
Hitro sem preklopil, ker, po pravici povedano, imam tega že počasi dovolj. Ni bila pred meseci podobna kriza v Nigerju? Niso imeli  Live Aida za te reveže? Ne govorijo politki nekaj o odpisu dolgov? Ma ja…….

V trgovini si kupite hlebec kruha za okoli 400 tolarjev. Veste, da si lahko \’odpadke\’; to se pravi  kruh, ki ga prejšnji dan niso prodali, drugače je pa čisto OK, kupite cel žakelj za 500 tolarjev? To potem porabijo kmetje za krmo živine.  Naši živini gre bolje kot marsikateremu človeku na tem planetu.

Preklopil sem  in  videl spet novo čudo. Anoreksičarke. Baje jih je vedno več in so čedalje mlajše.  Baje  nekatere tega ne imenujejo bolezen ampak način življenja. Ja, pa seveda….
Bilo je nekaj posnetkov pravih okostnjakov.  Ena prav cotkana punca je preračunavala koliko lahko dnevno poje. 200 kalorij. Mislim, ne vem zakaj se je počutila tako grdo. Jaz bi jo takoj pocartal. Smilila se mi je.Takšno krhko bitje z velikim kompleksom. Imela je prav luškan obrazek. in uhanček v ustnici.

Na koncu se je skoraj uničila.

Heh, eni umirajo od lakote  ker imajo premalo, drugi umirajo od lakote, ker so bolani zaradi Bog ve kakšne travme. Po eni strani smešno, po drugi strani za razjokat.

Heh, to mora boleti…………

OMG (ali oh my God)! Spet en tistih pogovorov z starejšo ženico, ki ve mnogo bolje kaj se dogaja v sosedovi spalnici, kot je KGB kdajkoli vedela kaj se dogaja pred Kremljem.

‘Nekaj je letal za ženskami, samo tisto ni bilo nič!’ 
‘Aha?’je neumno vprašal avtor tega bloga in dvignil obrvi v pričakovanju nadaljevanja.
‘ Včasih hodijo k njemu moški!’
(Sranje, k meni tudi kdaj pa kdaj pride kak fant, pa skupaj igrava samo igrice: prisežem!)
Modro molčim. Potem spregovorim: ‘Ampak to ne pomeni, da je…’
‘Sigurno je!’odgovori, kot bi to bila vendar najbolj jasna stvar na vsem svetu. Potem zmaja z glavo z neko čudno bolestnostjo: ‘Kam gre ta svet. Je to normalno?’
In tako dalje…..

Zdaj, če je vsak moški, ki živi sam in ki k njemu tu pa tam pride kakšen obiskovalec moškega spola že avtomatično gej, potem jih je pa res veliko. Prištejmo še ženske,  ki so same. Dodajmo še vse one šolarke, ki se podobno oblačijo, imajo podobne frizure in se velikokrat nekam skrivnostno hahljajo in imamo že cel rod mladih lejzbik.

Uh, sranje, kam gre ta svet?!?

Ne, resno, bilo bi dobro če bi ljudje malo manj sodili o svojih sosedih in o njihovih spolnih preferencah.