Zapisi faliranega študenta

prostitutko. No, zakaj pa ne?

Prostitucija je označena za nekaj grdega, a hkrati nekaj kar nas spremlja že od začetka časov. Zelo stara obrt torej. Razumem, da ni lepo, če moški vara svojo ženo sz prostitutko in ji nosi zaslužen denar, ki bi ga moral  zapraviti za svojo družino. Vendar, kaj če je človek samski. Je potem obisk prostitutke kaj slabega? Koliko ljudi je zavoljo tega umrlo? Nič kaj veliko. Če se prostitutkam prizna nek status v družbi, da lahko za svoje delo zahtevajo primerno plačilo,  da imajo redne zdravstvene preglede, da jih zvodniki ne morejo komandirati sem ter tja, ker so samostojne, no, potem ne vidim kakšnega pretiranega zla v njihovem \’delu\’ z samskimi moškimi (ali ženskami) in tudi nobene težave glede njih samih.

Prostitutke bi naj bile lepe ženske. Zavedam se, da je definicija lepega drugačna pri različnih ljudeh. A preveč grde ne smejo biti. Torej, recimo, da se prostitutka odpove svojemu poslu, da razen lepote ima še kaj soli v glavi in ljubezni v srcu: a  ni potem čisto tako  morebitna dobra žena kot druge? Za tiste, ki date veliko na zvestobo, in sam sem med njimi,  bi mi  seveda predstavljalo problem, če bi se še bavila z svojim poslom. Če pa se ne bi, potem to očitno ne bi bil problem.

Ena težava je deviškost. Obstaja neka čudna ideja, da je deviškost nekaj posebnega. Saj veste, šparala se je zame celo življenje in zdaj jo bom jaz in oh, a ni to lepo in patetično hkrati :)  Toda kaj je vendar ta deviškost? Devica je lahko zlobna kot hudič in prostitutka dobra kot kruh (z marmelado).

No, kakorkoli, res me zanima, kaj se zgodi z odsluženimi prostitutkami. Kaj počnejo pri šestdesetih? Upam, da takrat ne hodijo v cerkev klečat in se spovedovat svojih grehov, medtemko popoldnevih brezplačno delijo nasvete o vzdržnosti pred zakonom in  o kondomih kot satanovih  orodjih. To bi bilo namreč prav ironično.

Ne, saj se tudi prostitutke kdaj upokojijo in potem tudi iščejo svojo dozo zveste ljubezni. Če se  niso  že naveličale moških (ali žensk, če so  prostituti) in jim ni prav nič več, da bi še katerega videle prav od blizu.

Pred  davnimi časi, tako gre pravljica, je živel Mozart. Bil je velik umetnik, ki ga še zdaj vse slavi. Zakaj je potem končal v množični grobnici? Zakaj ga niso dostojno pokopali, če je bil  neka vrsta rock zvezde svojega stoletja? In, če so ga Avstrijci zavrgli kot odpadek, si potem imajo pravico lastiti t tega človeka? Jaz mislim da ne. Mislim, da Mozart ne pripada tistim, ki so ga zavrgli, pač pa tistim, ki ga niso.

Prešeren je bil pijanec in zguba in bedak, ki je slučajno pisal  lepe pesmi. Tako ga je označilo zelo veliko Slovencev. Se ima potem Slovenija pravico kititi z njim? Ni potem bolj državljan sveta - tistega sveta namreč, ki ga sprejema kot človeka in ne snema bebavih nadaljevank o njemu?

Mnogo velikih in pomembnih ljudi preteklosti je umrlo v bedi . Njihovi sodobniki so jih zavrgli, a le, da bi njihovi  nasledniki zavrženo izkoristili v svoj prid in začeli postavljati spomenike in kar je podobnih neumnih obeležij. Toda izvirnega greha vendar ni mogoče izbrisati. Narod, ki zavrne svoje umetnike, jih ni vreden.

Bojna vila zemlje.

Ta bi kao bila moje sorte, ker se vedno navezujem na zemljo. Po zraku nič ne letam, plavati znam komaj, da se ne utopim, piromanček pa tudi nisem.

In ne, kljub remu,da so nekam pomankljivo oblečene, te vile niso nastale pod fantovsko roko, pač pa jih je narisala  Jessica Peffer na  Neodragonart.com

Bojna vila vode.

Bojna vila ognja.

Nekaj sličic za moj blog :) Bojna vila zraka.

Res je, da smo se Slovenci vključili v NATO. Jaz sem sicer glasoval proti, ampak kar je je. Nikoli me ni motilo, da bi morali mi Slovenci prispevati svoje k obrambi Evrope ali celo ZDA.  Bolj me je skrbelo kam vse nas bodo hoteli prisilit., da bomo branili interese drugih. Irak seveda ni napadel ZDA, to je jasno, in zato NATO tudi nima nič  pri tem. Kolikor vem, se operacije NATA opravljajo samo na nekem geografsko zaključenem območju; in Irak tja ne spada. Bo potrebno tudi kaj prebrati kakšne so naše dolžnosti, gospod minister za obrambo! 

Ampak tudi, če bi bilo res, da bi mi kot članica NATA bili zavezani k sodelovanju v iraški katastrofi, potem bi se takoj postavilo vprašanje, zakaj pri tem ne sodelujejo nekatere druge države; zakaj se je Španija umaknila. Zakaj potem mi?  In to z štirimi vojaki.. Prosim lepo, to je smešno. Teroristi že množično zapuščajo Irak v strahu pred podivjano  slovensko armado.

Po tragediji, ko so do smrti pohodili tri dekleta, sem iz marsikaterega konca slišal, da je to posledica slabe vzgoje (50-letne komunistične diktature itd.. blah blah blah… itd)

No, posledica zelo konzervativne vzgoje je pa 350 do smrti pohojenih v Meki. Kdo ve, mogoče, če bi bili tudi mi tako lepo vzgojeni, bi tudi pri nas pohodili deset, in ne tri ljudi. 

Takšno razmišljanje je posledica zgrešenega mnenja, da  so bolj konzervativni ali bolj verni ljudje kaj boljši od drugega. 

Vstati sem moral malo po šestih. Ni ravno ura ko bi se rad zbujal, ampak izgleda se je bom itak moral prej ali slej navaditi.

No, je pa kar trajalo in trajalo dokler se nismo končno spravili v avto in se odpeljali. Bilo je že po osmi uri. Potem vožnja čez Maribor in iskanje parkirplaca. Heh, že pri tem se je zapletlo, ker tam, koder smo mi hoteli, ni bilo mogoče parkirati  za navadne ljudi. Sledil je obrat, ura pa je bila že pozna.

Policaj je rekel pri prvem križišču desno. Napaka, mislil je pri prvem pravem odcepu desno, ne pri prvi cesti desno. Eto, prišli smo do parkirišča, blatnega da je kaj, pa nismo mogli noter. Sledila je vožnja rikverc skoraj kilometer in potem po pravi cesti do parkirišča.

Heh, pa smo izvedeli med tem, da je tekma odpovedana. Nič ne bom videl Tine!!

Vseeno smo parkirali in tedaj se je zgodilo. Parkirali smo seveda v blato, ker drugje ni bilo prostora. Jaz in teta sva bila že na varnem. Pa se pripelje en Dunajčan v Peugeutu 206 in ker mašina ni ravno zmogla v blato je stisnil na gas, da so se kolesa vrtela v prazno in je blato letelo, da je bilo kar veselje. Mojo mater in strica je zasipalo in, da , smejal sem se kot že dolgo ne. Saj, res je hudič, tip je bil bebec do amena, ampak smešno pa je vseeno bilo.

Potem smo šli malo na sprehod. Upal sem, da bom videl več smučark, pa so že prej ko smo mi prišli  po večini pobegnile. Videl sem dve Američanki, Japonko in Ano Drev.

Kako so te punce drobne, to sploh ni za verjet. Ana je kot otrok, ampak sladka pa vseeno.

K sreči je Natalija Verboten skakala gor pa dol po Snežnem stadionu in zabavala tiste, ki so še ostali. Sicer je ne poslušam, napačna pa mi tudi ni. Moram priznat, da zna zabavat folk. Če ne bi bilo nje bi pa res čisto zastonj šli tja gor.
En njen vic:

Pravi Tone Francu: Čuj, za rojstni dan ti bom kupil zavese.
Pa vpraša Franc: Zakaj?
No, reče Tone,  iz mojega okna se vidi k tebi in vsak dan moram gledati kako se  ljubita z tvojo ženo. Ko ti bom kupil zavese mi tega ne bo več treba.
Pa reče Franc: Jaz ti bom pa za rojstni dan kupil očala.
Zakaj pa to, vpraša Tone.
No, potem boš videl, da se ljubim s tvojo ženo.

Heh,  takšen preprost vic.

No ja,  tudi brez tekme je bil današnji dan še kar vesel.

Saj veste kako pravijo, da bo leto takšno kakor se boste obnašali na silvestrovo ali pa  tistih nekaj ur po polnoči ali pa celo cel prvi januar. No, to sem prebral pri eni hrvaški blogerki:

Ionako lažu oni koji kažu da će ti nova biti takva kakvu si ju započeo.. Jednom sam ju dočekala na WC-u i nije uopće bila sranje.. :)

Saj je še beseda čudna. Prazniki? Nekaj praznega…praznina…ničevost.  Ne razumem zakaj ljudje delajo samomore ravno med prazniki. (A ni vsak čas v letu primeren, da se odseliš na oni svet?)
Preprosto  mi je ta čas, prehod v novo leto, postal  malo tečen. Nekje na življenski poti sem malo (čisto malo, prosim lepo!) otopel.  Le kaj je prav veselega ali posebnega v prehodu iz enega v drugo leto? Naj si delam novoletne načrte, kako bom vse kar mi ni uspelo popravil v naslednjem letu? Pa to vendar delam že nonstop. Moje življenje je pot ob kateri leži vse polno razbitin neuresničenih sklepov. Zakaj bi za te imel poseben dan; obletnico  na kateri bi se morbidno spominjal lastnih napak in si zadajal nedosežne cilje?

Tako so ti prazniki zame kakor že velikokrat poprej bili vmesen, nerealen čas. Čas med decembrom in januarjem, ki ne spada v pravo življenje. Saj se ne pritožujem, samo, zame to ni nič drugega kot  prosti dnevi ko lahko malo več gledam televizijo.

Pa vendar mi je žal za njimi. Nekaj magičnega je v njih. Sklepam, da to izhaja iz tega, da so dnevi tako kratki, da je vse okrašeno, da je toliko snega, da je mrzlo, da se vse življenje zdi čudna sanja.

Imam pa rad ognjemete. Za tistih nekaj minut po polnoči se splača prenašati praznike. Imam tudi rad okraševanje božičnega drevesa. Vsaj nekaj.

Prazniki so čas ko nekateri ostanejo sami z sabo, z svojimi mislimi. Mogoče nekateri zato delajo samomore.  Sam ljubim tihe trenutke in sovražim glasno družbo in nazdravljanje (kako ne bi, če pa sovražim vino) in voščila in darila.  Na samomor bolj mislim sredi leta in še na misel mi ne pride, da bi se ubil v času ko imam mir. Bolj me mika, da bi skočil v Dravo (ali v Ljubljanico) ko vidim kakšnega od naših politikov na tv.

Sem pa ravno pred prazniki doživel enega izmed zame tipičnih trenutkov tesnobe, ki jih povzročajo najbolj čudne stvari. Več o tem naslednjič………..