Nekoč je živel mož, Jonas po imenu, ki je imel majhno posest sestavljeno iz nekaj gozda, nekaj polj, majhnega sadovnjaka in vrta okoli kamnite hišice. Imel je še hlev v katerem je prebivalo nekaj ovac, krav in kokoši. Vse to je imel in lahko se je štel za bogatega, kajti ni trpel pomanjkanja.
Imel je ta mož tudi ženo, Magdo, ki je rada kuhala in veliko govorila, da se je včasih kar ustrašil, ko je skupaj z sosedami opravljala kakšno drugo sosedo. Še bolj pa se je ustrašil, ko je nekaj dni kasneje s tisto isto sosedo, ki je prej o njej vse slabo govorila, nergala spet čez druge sosede. Tedaj se je zamislil, če tudi o njem ne govori slabo, kadar ji obrne hrbet.
Imel je še lepo hčer Zalo, ki pa ni bila kaj prida. Ker je bila lepa, so jo vaški fantje osvajali in bila je zdaj na tem in zdaj na onem plesu. Delala ni veliko in ko jo je hotel pripraviti h kakšni koristni stvari: k okopavanju krompirja ali k obiranju jabolk, je začela kar jokati, da ji nalaga preveč dela, čeprav se je sam spomnil, da je, ko je bil sam otrok, delal skoraj od jutra do večera in se ni niti pol toliko pritoževal. Ker pa jo je imel rad ji je skoraj vedno popustil in zato je postala zelo lena.
Nekega dne je sosedu Jarku pogorela domačija in družina očeta, matere in treh sinov je ostala brez strehe na glavo. Ker je bil Jonas dobrega srca, jih je povabil, naj pridejo živeti k njemu.
‘Sosed.’je rekel Jonas: ‘Pri meni je dovolj prostora za vse. Pridi. Delal boš z nami na kmetiji. Plačeval ti bom za delo in ko si boš opomogel, si boš lahko zopet postavil hišo in tedaj boš zapustil moje gostoljubje.’
‘Dobro.’je jedrnato odvrnil sosed in še tisti dan se je z svojo družino priselil k njim.
Tako so prišli stari zagoreti Jarko, njegova žena Mica, ter trije sinovi: Črt, Krh in Ljub. Nič kaj veliko niso prinesli z sabo in resnica je bila, da je morala Magda skuhati zelo obilno kosilo tudi za njih, ker bi drugače ostali lačni. Po kosilu so se naselili v njim določeni dve sobici in počivali, utrujeni zaradi žalosti, ki jih je prizadela, ko je njihova kmetija pogorela.
Takoj naslednji dan so šli vsi skupaj na delo in mnogo so tisti dan naredili, ker jih je bilo veliko. Zala sicer ni veliko postorila, ker se je zagledala v Črta in je ves čas buljila vanj, namesto, da bi delala. Vendar je bil to uspešen dan in zvečer je Jonas v postelji rekel svoji ženi: ‘To sem pa dobro storil, da sem te ljudi vzel pod streho. Pridni so in nič se ne pritožujejo. Imeli bomo od tega sodelovanja koristi mi, pa tudi oni, tako, da smo lahko vsi veseli.’
Magda je prikimala, mislila pa si je, da je ta Mica neka zanikrna ženska, ki se že nekaj dni ni umila, ker se ji je pri delu zdelo, da malo zaudarja. Že je razmišljala, kako jo bo naslednji dan pri sosedah obrekovala.
Minilo je nekaj dni in vse je bilo lepo, dokler se ni zgodilo, kar se ponavadi zgodi, če različni ljudje živijo pod isto streho. Sporekli so se. Vzrok je bil v resnici v majhni stvari. Ko so šli na polje, je mlademu Krhu delo slabo šlo od rok in ko ga je Jonas na to opozoril, se je stari Jarko takoj zavzel za svojega ljubega sina. ‘Zato tako počasi dela.’je zatrdil: ‘Ker ima slabšo motiko kot ti. Sam si si vzel nabrušeno, njemu pa dal neko staro okrušeno. Zato ne more dohajati drugih.’
Jonas se je popraskal po glavi. Bil je prepričan, da je mlademu Krhu dal prav tako dobro motiko, kot jo je imel sam. Tedaj pa se v zadevo vtaknila Zala, ki je hitro pozabila Črta in ji je zdaj ugajal Krh, ker je pač imel lepe črne oči in vranje črne lase. Tako je rekla: ‘Oče, niste prav naredili, ko ste mu dali slabo motiko. Pravgtovo ga nimate radi, ker ni vaš.’
Jonas se je spet popraskal po glavi. Res je bilo, da tujih otrok ni imel tako rad kot svoje. Zato je Krhu dal svojo motiko, sam pa vzel njegovo. Tako se je končal ta prepir in delali so naprej.
Krh pa je še vedno zaostajal.
Živeli so lepo naprej in vse bi bilo dobro, ko se ne bi spet sporekli. Zgodilo se je namreč tako, da je bila Magda tista, ki je zmerom kuhala in Mici je postalo samoumevno, da ji pri kuhi ni potrebno pomagati. Magda se je nad tem seveda pritožila, a pomagalo ni nič.
‘Kaj vendar govoriš!?’je skoraj zavpil stari Jarko: ‘Mica je stara in ne more toliko delati kot ti. Zdaj pa naj še kuha? To je vendar nezaslišano!’
Magda se je popraskala po glavi. Mica je bila istih let kot ona in tudi nič manj čila ni bila. Vendar se je malo zbala Jarka, ki jo je užaljeno, če ne celo jezno gledal. Od tistega dne naprej ni Mice nikoli več silila h kuhi.
Mica od tistega dne naprej ni več nič delala, ker je obveljalo, da je stara in šibka.
Živeli so lepo naprej in vse je bilo lepo, dokler se niso spet sporekli. Črt in Krh se namreč pri delu nista posebej izkazala in Jonas ju nekega dne ni vzel zraven v gozd. Skupaj z Zalo ju je pustil doma in je sabo v gozd vzel le Ljuba, ki je bil vesten delavec in prijeten fant.
Ko pa se je vrnil domov, je bil ogenj v strehi. Stari Jarko je razgrajal, da ponižuje njegova sinova samo zato, ker nista njegova. ‘Ampak.’je Jonasu zadrhtel glas: ‘Saj sem vendar tudi Zalo pustil doma, tvojega sina Ljuba pa vzel v gozd, da je ves dan pridno sekal!’
‘Kaj se izgovarjate, oče.’je tedaj zavpila Zala, ki je že pozabila Krhove črne oči in se ji je srce zdaj vnelo za Črtov skrivnosten nasmešek. ‘Stric Jarko (tako ga je namreč imenovala) ima prav.’
Jonas je utihnil, mislil pa si je svoje. Vendar ni hotel več težav in je pustil Jarku prav in obljubil, da ne bo delal več razlike. Toda tako lahko ni šlo. Od tistega dne naprej namreč Črt in Krh nista nič več delala.
Minilo je mnogo dni in Jonas ni vedel kako se je zgodilo, da je samo še Ljub delal, medtem ko so vsi drugi pripadniki Jarkove družine cele dneve posedali po hiši. Plačevat pa jih je moral vseeno, ker se je bal njihove jeze. Niti misliti si ni mogel, kako je moglo priti do tega.
Najhujše pa je prišlo kakšen mesec kasneje. Magda nič ni marala Mice in nekega dne je kakor ponavadi z svojimi sosedami opravljala vse po vrsti. Množica žensk je stala ob cesti in tedaj je Magda na glas rekla, kakšna zanikrna ženska, da je Mica. Toda tega ne bi smela reči, kajti stari Jarko jo je slišal.
Ko se je vrnila domov, je bilo, kakor bi se svet postavil na glavo. Jarko, Črt in Krh so prevrnili mizo in so glasno kričali, kakšna svinjarija je to, da je Magda ubogo Mico tako strašno užalila. Tudi ta se je drla: ‘Joj me joj me, kakšna sramota. Vedno sem bila mirna ženska, dobra in delavna. Zdaj pa me tako žalijo v tej družini. Vsi po vrsti me žalijo, ker so hudobni. Joj me joj me, sramota. Zahtevam, da se mi opravičijo!’
‘Opravičite se!’so vpili Jarko, Črt in Krh: ‘Opravičite se, ali pa bodo padle pesti!’ In, da bi grožnjo podkrepili so po tleh razmetali nekaj posode, pa okno so tudi razbili.
Jonas, Magda in Zala so stali prepadeni nad tem razgrajanjem in niso vedeli kaj bi. Tedaj je Magda rekla: ‘Joj, jaz sem takšna ženska, saj veste, ki rada opleta z jezikom. Saj še svojo hčer in svojega moža v nič dajem, ko se z sosedami pogovarjamo. Sem pač takšna, ampak to pa res ni nič hudega. Saj nisem mislila zlega.’
‘Kaj?’je zavpil stari Jarko in oči so mu gorele od jeze: ‘Sram te bilo! Ne bomo zadovoljni, dokler se vsi ne opravičite.’ In dvignil je pesti.
‘Toda.’je rekel Jonas: ‘Saj vas nismo vsi užalili. Zakaj bi se vsi opravičevali?’
To je pa razburilo Zalo, ki je zdaj zopet rada gledala Krha, da je zavpila: ‘Vsega ste krivi vi oče. Grdo ste se obnašali do te uboge družine, ki je izgubila svoji domačijo, zdaj pa jih še tukaj žalijo. Ni čudno, da so se tako razjezili.’
Tedaj je pokleknila in milo prosila, naj jim vsem oprostijo. Pa še rada je od spodaj gledala Krha, ki se je zdel pravi moški, ko je tako jezno razbijal posode. Vsi trije so tedaj pokleknili in prosili odpuščanja, da bi le ta prepir hitro minil. V tem pa je v sobo stopil Ljub, ki je zbral ves svoj pogum, da bi se postavil v bran Jonasovi družini. ‘Oče, brata, mama.’je nekam pretiho in jecljajoče začel: ‘To ni prav, kar zdaj počnete. Oni so nas sprejeli v hišo, oni so….’
Ni dokončal tega stavka, ker ga je stari Jarko z vso silo udaril, da mu je zbil dva zoba. ‘Drži gobec! Mi smo ena družina in ne bom trpel ugovorov!’
Minilo je še nekaj mesecev in stvari so se zelo spremenile. Ubogi Jonas in njegova Magda ter lena Zala so morali živeti v hlevu, ker si je Jarko zase pridržal vso hišo. Ko jim je to objavil, si mu niso upali nasprotovati, da se ne bi spet razjezil. Delati so morali zdaj še bolj kot prej, ker je bilo potrebno nahraniti obe družini. Ni potrebno praviti, da Jarkova družina ni delala nič. Še Ljubu so to prepovedali, ker se jim je zdelo ponižujoče, da bi kateri od njih delal pasja dela, kakor so imenovali delo, ki ga je morala opravljati Jonasova družina.
Tako bi verjetno bilo še zelo dolgo, da se ni zgodilo nekaj strašnega. Lepa Zala se je rada spogledovala zdaj s Črtom, zdaj s Krhom in nekega dne je tako obnorela Črta, da jo je pretepel in posilil. Vsa krvava se je zavlekla v hlev. Kako sta tedaj trpela uboga Jonas in Magda. Vendar jima ni bilo nič prizanešeno. Jarko je pritekel z vso svojo družino. Mica je pričela vpiti: ‘Kakšna vlačuga je ta Zala, mojemu sinu je zmešala glavo. Prasica, obesiti bi jo bilo potrebno.’
Jarko pa je vpil: ‘Zdaj sem res jezen. Dajte mi prasico, da ji prerežem vrat, ker si ničesar drugega ne zasluži.’
Toda prišlo je vse drugače. Preden se je uboga Zala onesvestila, je rekla te besede: ‘Oče, vsega ste krivi vi! Ves čas ste se bali in niste ničesar naredili, zato je prišlo do tega. Če bi že tako na začetku pokazali vsem, tudi meni, kdo je glavni v hiši, bi se stvari lepše obrnile.’
‘Kaj pravi vlačuga!?’je zavpil Jarko in že jo je mislil brcniti v glavo, pa so bile to zadnje besede, ki so zapustile njegova usta. Takoj nato ga je Jonas namreč treščil z sekiro po glavi, da je padel mrtev po tleh. Zagrabil je še srp in bi v jezi poklal še druge, če ne bi pobegnili.
*Komentarji niso zaželeni, ker sem zelo nečimrn in ne prenašam dobro kritike čez moje pripovedi, kakršne koli že so :)