Zapisi faliranega študenta

Le zakaj gredo  poleti, skoraj za tri mesece, vse najpomembnejše oddaje na tv na počitnice?
Pomeni to, da gredo tudi vsi gledalci na počitnice za tri mesece? Hm, dvomim. OK, nekateri že mogoče, večina pa še za piškavi teden ne spravi skupaj dovolj denarja. Da ne govorim o vseh tistih, ki ne gredo nikamor.

Le zakaj ne bi bilo za vse te uboge reveže na programu nekaj zanimivega? Dobro, je že res, da lahko tudi v naravi kaj počneš, greš na kakšen sprehod ali kaj podobnega, samo tudi tega se naveličaš. Po večerih bi pač bilo zabavno imeti kakšno dobro zabavno oddajo.

In tudi poročila, ki so čez zimo pametno ob sedmih, bi bilo dobro prestaviti vsaj na osmo uro. Poleti, ko je svetlo skoraj do desetih nekako ni časa, da bi že ob sedmih gledal poročila. Heh, ampak to sem jaz in to je moje mnenje in moje potrebe. Verjetno so že naredili kakšno raziskavo, ki jim potrjuje, da je nabolj pametno poročila imeti ob sedmih.

Verjetno se že staram, da mi klasična glasba vedno bolj sede. Približno pred dvema tednoma  je bila na Dunaju prireditev, ki se je mislim imenovala Evrovizija za klasično glasbo ali nekaj podobnega.  Finale tekmovanja, v katerem se je pomerilo sedem klasičnih glasbenikov. Prireditev je v živo prenašala ORF in bilo mi je vse skupaj zelo všeč. Pogruntal sem pri svojih letih, da mi je flavta prav všeč.

Avstrijci so se letos odpovedali nastopu na Evroviziji. Potem ko so se dolga leta trudili,d a bi jim le uspelo zasesti kakšno vidno mesto in so spoznali, da se glasovi podeljujejo bolj po sosedskih simpatijah, in ko je neki Alfi ali kako muje že bilo ime s popolnoma neumno skladbico dosegel peto mesto, so očitno obupali.

Slovenci še nismo obupali, čeprav je bilo kar komično, koliko slovanskih dežel se je uvrstilo v finale in kako dobro jim je šlo. Hrvati so si lepo nabrali točke kar od prijaznih sosedov. Vzhodna solidarnost, bi rekli. No, tudi kakšni Belgiji ni uspelo priti v finale. Zdi se, da zahodnoevropejci itak nimajo več nobenih možnosti. Rusi npr, poberejo glasove iz vseh držav kjer je veliko Rusov. Turki imajo veliko svojih ljudi po Evropi. Bivši Jugoslovani si med sabo dajemo točke. Prav tako Skandinavci.

Zato ni težko že v naprej vedeti, kdo bo prišel v finale in kako se bodo potem stvari razpletale. Razen s temi Finci. E, to pa je presenečenje.

 Evrovizija je ena čudna zadeva. V resnici je to nepomembna stvar, ki živi dan ali dva, potem pa zatone v pozabo. Resni glasbeniki se tako ne ukvarjajo s tem, razen če so imeli nesrečo in so se rodili v kakšni nepomembni državi, kot je npr. Belorusija ali Armenija.

Update za jinov svet:

Biografija Sonje Gandhi
O Da Vincijevi Šifri
Brez meja
Putinov govor - poudarki

Da časopisi rumenijo je že dolgo znano. Najbolj se prodajajo tragedije in površne reportaže in podobne traparije. Pa tudi to ni potrebno. Nekaj kolumnistov, ki pišejo sila kratke prispevke, dobro spisan uvodnik, nekaj prekopiranih (beri ukradenih) prispevkov iz drugih časopisov, morebiti še kakšna reportaža, mini intervju in obilica reklam: če je vse to brezplačno, hej, zakaj pa ne. Komu se pa da listati po ogromnem DELU; saj potrebuješ celo mizo, da ta časopis za inteligentne (ali kako že gre tista rekama, ki me grozno živcira) sploh lahko bereš.

 Bodimo iskreni, le ozek krog ljudi rad bere dolge prispevke polne statističnih podatkov in zgodovinskih primerjav. Večina ima rada stvari na hitro: oni je baraba, mi smo dobri itd… Ali pa kaj na splošno, tako, na hitro, da ni potrebno preveč razmišljati. In dnevna doza tiste vsem dobro znane odvisnosti od tragedij je tudi pomembna.

 Pri nekaterih avstrijskih časopisih sem opazil, da imajo že po sto strani, so polni raznovrstnih vsebin, stanejo pa nekaj čez 400 tolarjev. To delajo reklame. Zdi se, da v prihodnosti ne bo tako težko s temi časopisi. Majhen kolektiv, ki bo stvar urejal in pisal kakšno kolumno tu in tam, študentje novinarstva, ki bodo za majhen denar prevajali in prirejali (beri kradli) članke, politiki, ki bodo z veseljem brezplačno napisali kakšno svoje mnenje in morebiti še blogerji, ki bodo z veseljem odstopili kakšno svoje pisanje. Dodaj v ta mix še obilo reklam in časopis je tukaj.

Na jinovem svetu tokrat o nesposobnosti ‘desnih’ sil v Sloveniji, da bi si ustvarile lasten časopis.

Drugače pa, danes sem v živo srečal tvorca L files, baje drugega najboljšega bloga v Sloveniji. Prvič, da sem srečal kakšnega soblogerja v živo. Nova izkušnja.

Le zakaj so poročila vedno polna slabih novic? Začnejo z dober dan ali kakorkoli že in potem bum: samomorilec je ubil 40 ljudi, cena nafte raste, davek na nepremičnine bo večji, brezposelnost je toliko in toliko; in šele nekje na koncu ti postrežejo s kakšnim okusnim ocvirkom, češ, saj ne poročamo samo slabo. In takšna poročila te zadanejo ravno ko si pri nedeljskem kosilu. Dobra lekcija, ne glej televizije ko si pri kosilu. Mora verjetno biti dobro tudi za prebavo.

Kakšno sliko sveta si potem lahko človek ustvari? Dobre že ne.

Da bi bilo vsaj pol pol, potem bi še nekako šlo, zdaj pa je 90 procentov slabih novic in 10 procentov dobrih.

Ker je zgoraj  na prvi strani DElO/blog še vedno opravičilo in ker se, kljub vsem dobrim nasvetom tukaj nič ne spremeni, se bom raje odrekel  kakšni posebni skrbi za ta blog. Hja, če so skrbniki tega bloga obupali nad sabo, potem  pač naj ne pričakujejo, da bo iz tega kaj nastalo. Pa kaj si mislim o vsem tem sem že napisal na svojem blogu in ne bom več ponavljal.

Tako, da bo zdaj ta blog predvsem v funkciji updejtanja glede prispevkov na  jinovem svetu.  Mogoče bo še kakšna sličica tu in tam.

Nekako tako, kot to počnejo nekateri drugi blogerji; L files npr.

Tudi bom onemogočil komentarje. Meni osebno se to ni dogajalo, vendar sem opazil zelo nizko stopnjo kulture med določenimi komentatorji, in iskreno povedano mi ni mar za takšne komentarje. Itak ne razumem preveč dobro, zakaj ljudje pišejo toliko komentarjev, namesto, da bi se bolj posvečali svojim blogom ali pač čemu drugemu.

Ko sem prvič po začetku ‘brisanja’ blogov skočil na svoj blog, je bilo še vse dobro in odahnil sem si. Toda naslednji dan do svojega bloga nisem več mogel  dostopati in bilo mi je žal, da si vsega nisem shranil. Stvari si sicer shranjujem ampak tistih prispevkov, ki niso kaj posebnega ne. Saj jih tudi ni pretirana škoda. Zdaj se je blog očitno spet vrnil, le da manjka nekaj zadnjih prispevkov.

Kako zdaj naprej? Naj še kaj pišem? Moj prvi  blog je jinov svet, ki mu posvečam pač več pozornosti in dela.

Moram reči, da me zelo čudi vse to dogajanje .  Za trenutek se mi je zazdelo, da je nekdo napisal, da je Zorb Pisoj krivec za te dogodke, potem pa je tudi tisti prispevek izginili. Še bolj neumno je, da je taisti Zorb Pisoj še vedno na lestvici najbolje ocenjenih, čeprav je šlo za očitno manipulacijo. Mislil bi si, da bodo tisti, ki so odgovorni za skrb nad blogi, vse že zdavnaj uredili.

No, pa kaj bi zdaj s tem, ta privatna blogosfera je zanič. Nič se ne more. Stvari bodo bržkone ostale kakšnr so in pretirano truditi se itak ne gre, če ti zato nič ne plačajo :)

Mogoče pa se bo le našlo kaj zanimivih piscev, ki bodo še prišli, zdaj, ko je večina pobegnila. Kar ni nič hudega, ker si jih lahko dam med zaznamke in jih še naprej berem.