Da časopisi rumenijo je že dolgo znano. Najbolj se prodajajo tragedije in površne reportaže in podobne traparije. Pa tudi to ni potrebno. Nekaj kolumnistov, ki pišejo sila kratke prispevke, dobro spisan uvodnik, nekaj prekopiranih (beri ukradenih) prispevkov iz drugih časopisov, morebiti še kakšna reportaža, mini intervju in obilica reklam: če je vse to brezplačno, hej, zakaj pa ne. Komu se pa da listati po ogromnem DELU; saj potrebuješ celo mizo, da ta časopis za inteligentne (ali kako že gre tista rekama, ki me grozno živcira) sploh lahko bereš.
Bodimo iskreni, le ozek krog ljudi rad bere dolge prispevke polne statističnih podatkov in zgodovinskih primerjav. Večina ima rada stvari na hitro: oni je baraba, mi smo dobri itd… Ali pa kaj na splošno, tako, na hitro, da ni potrebno preveč razmišljati. In dnevna doza tiste vsem dobro znane odvisnosti od tragedij je tudi pomembna.
Pri nekaterih avstrijskih časopisih sem opazil, da imajo že po sto strani, so polni raznovrstnih vsebin, stanejo pa nekaj čez 400 tolarjev. To delajo reklame. Zdi se, da v prihodnosti ne bo tako težko s temi časopisi. Majhen kolektiv, ki bo stvar urejal in pisal kakšno kolumno tu in tam, študentje novinarstva, ki bodo za majhen denar prevajali in prirejali (beri kradli) članke, politiki, ki bodo z veseljem brezplačno napisali kakšno svoje mnenje in morebiti še blogerji, ki bodo z veseljem odstopili kakšno svoje pisanje. Dodaj v ta mix še obilo reklam in časopis je tukaj.
Ta prispevek je bil dodan
v Sobota, Maj 20th, 2006 ob 0:01 in je uvrščen v kategorijo Prosto.
Komentarjem na ta prispevek lahko sledite s pomočjo RSS zaznamka RSS 2.0 .
Komentiranje je onemogočeno, vendar lahko ustvarite trackback z vašega spletnega mesta (PING).