Zapisi faliranega študenta

K sreči pri nas nimamo sinhronizacije, da bi nam slovenski govorci govorili namesto originalnih. Sploh, ker je pri nas premalo dovolj sposobnih ljudi z dovolj zanimivimi glasovi, da bi se to obneslo. Zato tudi imamo podnapise. Nekaj, česar nimajo ne Nemci, ne Madžari.

Skozi čas sem se navadil na nemški jezik in s tem je tako, da če kakšnen film ali nadalejvanko vidim na kakšnem nemškem programu, da se mi potem zdijo glasovi povsem naravni. Če potem isto gledam z originalnimi glasovi, se mi zdijo nemški boljši. In obratno. Očitno je prvi vtis zelo pomemben. Prva slika povezana s prvih glasom definira kako kasneje sprejemamo neko osebo.

Tako sem danes najprej gledal Gillmore Girls na HTV-ju, potem pa še malo na ORF-u. Ta nadaljevanka je super, zelo rad jo gledam. Ne prenese sinhronizacije, ker so igralci preveč dobri in dialogi preveč dodelani. Saj so že prevodi marsikdaj pomankljivi, ker se vseh besednih iger ne da prevesti. Nemška sinhronizacija se mi zdi zanič in težko gledam.

Najbolj smešno je pa gledati madžarski program, ker njihov jezik je prav zabaven.

Nekaj časa sem lahko gledal tudi češko televizijo, ki je bila takrat nekaj časa na satelitski. No, nisem preveč gledal, ker jih ne razumem, pa še program je bil zanič. Oni so imeli drugačen način. En sam človek je monotono prevajal dialoge, medtem ko se je spodaj še čisto malo slišalo originale. Grozno za ponoret. Glas prevajalca je bil zmerom isti, govora spodaj pa ni bilo mogoče razumeti. Upam da se pri nas kdo ne bo spomnil česa podobnega.

Sem še komaj zdaj opazil, da so Delo blogi malo polepšani. Niti ne bi, če ne bi tega prebral na Hapax Legomena blogu.

Že samo zaradi izgleda se tukaj počutim bolje. Drugače pa ne bo nič z več pisanja tukaj, ker končno pripravljam blog na lastni domeni.

Pred časom sem razmišljal, da bi na ta blog nekaj napisal o prihodu jeseni. Nič od tega.
Ampak, spomnim se dneva, ko sem pomislil, no, zdaj pa je končno prišla jesen. Bil je večer, nebo je bilo prepredeno z oblaki, ki so se rdeče svetili od zahajajočega sonca. Pihal je veter. Kar stal sem zunaj in gledal proti zahodu, gor v nebo. Sonce je izginilo, postajalo je vedno bolj temno. Prav tisti dan sem opazil, da je listje v gozdu že dodobra obravano.
Potem sem nad sabo opazil temne sence netopirjev. Ne, ne hecam se, res živijo blizu mene. Že kar nekajkrat sem jih videl. Imajo takšen čuden način letanja, švigajo sem ter tja, ne kot druge ptice. Lepo, da jih lahko kdaj pa kdaj vidim. Če smo že pri živalih, pred kratkim sem videl kuno, čeprav nekam garjavo.

Tisto je bila jesen, zdaj pa bi že naj bila zima. Jaz si zimo predstavljam s snegom, sploh pa Božič. Očitno ne bo nič s tega. Pretekle dni je bilo prav toplo, tako da sem bil zmerom oblečen v jakno, nekajrat pa še to ne. Bilo je preprosto pretoplo. Bral sem na netu, da so v Rusiji temperature 10 stopinj previsoke. Verjetno bo res nekaj na globalnem segrevanju.

Pričakujem zime, veselim se snega, rad bi nekaj pravega mraza. Rad bi okraševal smrekico ob zakurjeni peči, ko bi zunaj snežilo; zimska pravljica. Oh, kako ljubim Božič.

Ampak zdaj se bolj zdi, kakor da bo kmalu pomlad in zime sploh ne bo, razen mogoče nekaj dežja ali kakšne noči malo ledu.