Jesen, in potem pomlad
Pred časom sem razmišljal, da bi na ta blog nekaj napisal o prihodu jeseni. Nič od tega.
Ampak, spomnim se dneva, ko sem pomislil, no, zdaj pa je končno prišla jesen. Bil je večer, nebo je bilo prepredeno z oblaki, ki so se rdeče svetili od zahajajočega sonca. Pihal je veter. Kar stal sem zunaj in gledal proti zahodu, gor v nebo. Sonce je izginilo, postajalo je vedno bolj temno. Prav tisti dan sem opazil, da je listje v gozdu že dodobra obravano.
Potem sem nad sabo opazil temne sence netopirjev. Ne, ne hecam se, res živijo blizu mene. Že kar nekajkrat sem jih videl. Imajo takšen čuden način letanja, švigajo sem ter tja, ne kot druge ptice. Lepo, da jih lahko kdaj pa kdaj vidim. Če smo že pri živalih, pred kratkim sem videl kuno, čeprav nekam garjavo.
Tisto je bila jesen, zdaj pa bi že naj bila zima. Jaz si zimo predstavljam s snegom, sploh pa Božič. Očitno ne bo nič s tega. Pretekle dni je bilo prav toplo, tako da sem bil zmerom oblečen v jakno, nekajrat pa še to ne. Bilo je preprosto pretoplo. Bral sem na netu, da so v Rusiji temperature 10 stopinj previsoke. Verjetno bo res nekaj na globalnem segrevanju.
Pričakujem zime, veselim se snega, rad bi nekaj pravega mraza. Rad bi okraševal smrekico ob zakurjeni peči, ko bi zunaj snežilo; zimska pravljica. Oh, kako ljubim Božič.
Ampak zdaj se bolj zdi, kakor da bo kmalu pomlad in zime sploh ne bo, razen mogoče nekaj dežja ali kakšne noči malo ledu.