Zapisi faliranega študenta

Včeraj nisem gledal proslave. Sem hotel, res, hotel sem se malo smejati ob neumnostih, ki jih tako radi počnejo na proslavah. Občinstvo, ki na pol mrtvo ploska. Tečni govori, ki jih nihče ne posluša. Še kakšen škandal.

Pa sem šel raje prej spat.

Komu mar ta pesnik, katerega smrt proslavljamo. Čez celo leto za ‘kulturo’ ni mar skoraj nikomur. To je nek nebodigatreba. Ste že bili kdaj v operi? Ste že videli vso to smetano družbe, ki najbolj čaka na odmore, da hitro zbeži iz dvorane in se potem razkazuje? Tako je s tem. Ti zasedajo prve vrste.

Ko sem prvič to videl sem izgubil vso naivnost glede tega, ali je ljudem kaj mar, kaj je nek Franci napisal pred ne vem koliko leti. Ni jim.