Zapisi faliranega študenta

Ker je zgoraj  na prvi strani DElO/blog še vedno opravičilo in ker se, kljub vsem dobrim nasvetom tukaj nič ne spremeni, se bom raje odrekel  kakšni posebni skrbi za ta blog. Hja, če so skrbniki tega bloga obupali nad sabo, potem  pač naj ne pričakujejo, da bo iz tega kaj nastalo. Pa kaj si mislim o vsem tem sem že napisal na svojem blogu in ne bom več ponavljal.

Tako, da bo zdaj ta blog predvsem v funkciji updejtanja glede prispevkov na  jinovem svetu.  Mogoče bo še kakšna sličica tu in tam.

Nekako tako, kot to počnejo nekateri drugi blogerji; L files npr.

Tudi bom onemogočil komentarje. Meni osebno se to ni dogajalo, vendar sem opazil zelo nizko stopnjo kulture med določenimi komentatorji, in iskreno povedano mi ni mar za takšne komentarje. Itak ne razumem preveč dobro, zakaj ljudje pišejo toliko komentarjev, namesto, da bi se bolj posvečali svojim blogom ali pač čemu drugemu.

Ko sem prvič po začetku ‘brisanja’ blogov skočil na svoj blog, je bilo še vse dobro in odahnil sem si. Toda naslednji dan do svojega bloga nisem več mogel  dostopati in bilo mi je žal, da si vsega nisem shranil. Stvari si sicer shranjujem ampak tistih prispevkov, ki niso kaj posebnega ne. Saj jih tudi ni pretirana škoda. Zdaj se je blog očitno spet vrnil, le da manjka nekaj zadnjih prispevkov.

Kako zdaj naprej? Naj še kaj pišem? Moj prvi  blog je jinov svet, ki mu posvečam pač več pozornosti in dela.

Moram reči, da me zelo čudi vse to dogajanje .  Za trenutek se mi je zazdelo, da je nekdo napisal, da je Zorb Pisoj krivec za te dogodke, potem pa je tudi tisti prispevek izginili. Še bolj neumno je, da je taisti Zorb Pisoj še vedno na lestvici najbolje ocenjenih, čeprav je šlo za očitno manipulacijo. Mislil bi si, da bodo tisti, ki so odgovorni za skrb nad blogi, vse že zdavnaj uredili.

No, pa kaj bi zdaj s tem, ta privatna blogosfera je zanič. Nič se ne more. Stvari bodo bržkone ostale kakšnr so in pretirano truditi se itak ne gre, če ti zato nič ne plačajo :)

Mogoče pa se bo le našlo kaj zanimivih piscev, ki bodo še prišli, zdaj, ko je večina pobegnila. Kar ni nič hudega, ker si jih lahko dam med zaznamke in jih še naprej berem.

Ne vem kaj je s starimi ženicami (in z Duletom, če smo že pri tem :)), ampak po njihovem so si ženske same krive, če so posiljene. Spolnega nadlegovanja seveda ni, to je vse izmišljotina.

Sicer ne gledam več veliko TLP, ker imam po nedeljah v uho napeljan kabel in se mi pred očmi v rednih presledkih pojavljajo spletne strani, ampak Duletovo izvajanje sem pa le videl.

Kako zabavno, skoraj enake besede sem moral poslušati nekaj dni prej. Ob tem sem modro molčal. Včasih so tudi dnevi, ko molčim in si mislim svoje. Skozi eno uho noter, skozi drugo uho ven.

Nekateri ljudje (predvsem starejše ženske, tako se mi zdi) imajo mnenje, da smo moški podivjane živali, ki smo lahko drugače čisto vredu, ko pa vidimo malo ženske kože, čisto ponorimo. Do posilstva ni več daleč. Seveda nismo krivi mi moški, ki smo itak malo primitivni in nas vodi ona druga glava, ampak ženske, ker nas izzivajo. Saj si ubožci ne moremo pomagati.

To gre nekako tako: Pomankljivo oblečena ženska gre po temni ulici, v moškem se prebudi zver in jo naskoči pri tem pa momlja nerazumljive besede (vidite, možgani so se mu zakočili od sile) ‘Posili!’ ‘Nabij!’ in podobne.

Potemtakem seveda moški nima nobene krivde in potrebno bi bilo zapreti ‘preklete’ izzivalke. ‘Saj si je sama kriva!’ To še prevečkrat lahko slišimo.

Priznam, da zelo rad gledam za puncami. Prav vesel sem, če so pomankljivo oblečene. pa še mi na misel ni prišlo, da bi katero posilil. Prosim lepo, človek se vendar mora znati kontrolirati in kakor stvari stojijo se nas večina še zna nadzorovati. Glede na to, kako so ženske oblečene, bi namreč moralo vsak dan biti nekaj tisoč posilstev, pa jih ni.

Podobno je tudi z nasiljem nad ženami. ‘Dva sta potrebna za Tango.’ To je znamenito opravičevanje nasilja. ‘Je že morala kaj takšnega reči!’

Saj, rade volje verjamem, da ženske zelo rade izzivajo in se še prevečkrat potegnejo v svojo krhko kožo in jezikajo. Ampak, to je moje mnenje, nasilje ni odgovor. Bolje se je od takšne ženske odseliti, kot jo pretepati.

Nekoč je živel mož, Jonas po imenu, ki je imel majhno posest sestavljeno iz nekaj gozda, nekaj polj, majhnega sadovnjaka in vrta okoli kamnite hišice. Imel je še hlev v katerem je prebivalo nekaj ovac, krav in kokoši. Vse to je imel in lahko se je štel za bogatega, kajti ni trpel pomanjkanja.
Imel je ta mož tudi ženo, Magdo, ki je rada kuhala in veliko govorila, da se je včasih kar ustrašil, ko je skupaj z sosedami opravljala kakšno drugo sosedo. Še bolj pa se je ustrašil, ko je nekaj dni kasneje s tisto isto sosedo, ki je prej o njej vse slabo govorila, nergala spet čez druge sosede. Tedaj se je zamislil, če tudi o njem ne govori slabo, kadar ji obrne hrbet.
Imel je še lepo hčer Zalo, ki pa ni bila kaj prida. Ker je bila lepa, so jo vaški fantje osvajali in bila je zdaj na tem in zdaj na onem plesu. Delala ni veliko in ko jo je hotel pripraviti h kakšni koristni stvari: k okopavanju krompirja ali k obiranju jabolk, je začela kar jokati, da ji nalaga preveč dela, čeprav se je sam spomnil, da je, ko je bil sam otrok, delal skoraj od jutra do večera in se ni niti pol toliko pritoževal. Ker pa jo je imel rad ji je skoraj vedno popustil in zato je postala zelo lena.

Nekega dne je sosedu Jarku pogorela domačija in družina  očeta, matere in treh sinov je ostala brez strehe na glavo. Ker je bil Jonas dobrega srca, jih je povabil, naj pridejo živeti k njemu.
‘Sosed.’je rekel Jonas: ‘Pri meni je dovolj prostora za vse. Pridi. Delal boš z nami na kmetiji. Plačeval ti bom za delo in ko si boš opomogel, si boš lahko zopet postavil hišo in tedaj boš zapustil moje gostoljubje.’
‘Dobro.’je jedrnato odvrnil sosed in še tisti dan se je z svojo družino priselil k njim.
Tako so prišli stari zagoreti Jarko, njegova žena Mica, ter trije sinovi: Črt, Krh in Ljub. Nič kaj veliko niso prinesli z sabo in resnica je bila, da je morala Magda skuhati zelo obilno kosilo tudi za njih, ker bi drugače ostali lačni. Po kosilu so se naselili v njim določeni dve sobici in počivali, utrujeni zaradi žalosti, ki jih je prizadela, ko je njihova kmetija pogorela.

Takoj naslednji dan so šli vsi skupaj na delo in mnogo so tisti dan naredili, ker jih je bilo veliko. Zala sicer ni veliko postorila, ker se je zagledala v Črta in je ves čas buljila vanj, namesto, da bi delala. Vendar je bil to uspešen dan in zvečer je Jonas v postelji rekel svoji ženi: ‘To sem pa dobro storil, da sem te ljudi vzel pod streho. Pridni so in nič se ne pritožujejo. Imeli bomo od tega sodelovanja koristi mi, pa tudi oni, tako, da smo lahko vsi veseli.’
Magda je prikimala, mislila pa si je, da je ta Mica neka zanikrna ženska, ki se že nekaj dni ni umila, ker se ji je pri delu zdelo, da malo zaudarja. Že je razmišljala, kako jo bo naslednji dan pri sosedah obrekovala.

Minilo je nekaj dni in vse je bilo lepo, dokler se ni zgodilo, kar se ponavadi zgodi, če različni ljudje živijo pod isto streho. Sporekli so se. Vzrok je bil v resnici v majhni stvari. Ko so šli na polje, je mlademu Krhu delo slabo šlo od rok in ko ga je Jonas na to opozoril, se je stari Jarko takoj zavzel za svojega ljubega sina. ‘Zato tako počasi dela.’je zatrdil: ‘Ker ima slabšo motiko kot ti. Sam si si vzel nabrušeno, njemu pa dal neko staro okrušeno. Zato ne more dohajati drugih.’
Jonas se je popraskal po glavi. Bil je prepričan, da je mlademu Krhu dal prav tako dobro motiko, kot jo je imel sam. Tedaj pa se v zadevo vtaknila Zala, ki je hitro pozabila Črta in ji je zdaj ugajal Krh, ker je pač imel lepe črne oči in vranje črne lase. Tako je rekla: ‘Oče, niste prav naredili, ko ste mu dali slabo motiko. Pravgtovo ga nimate radi, ker ni vaš.’
Jonas se je spet popraskal po glavi. Res je bilo, da tujih otrok ni imel tako rad kot svoje. Zato je Krhu dal svojo motiko, sam pa vzel njegovo. Tako se je končal ta prepir in delali so naprej.
Krh pa je še vedno zaostajal.

Živeli so lepo naprej in vse bi bilo dobro, ko se ne bi spet sporekli. Zgodilo se je namreč tako, da je bila Magda tista, ki je zmerom kuhala in Mici je postalo samoumevno, da ji pri kuhi ni potrebno pomagati. Magda se je nad tem seveda pritožila, a pomagalo ni nič.
‘Kaj vendar govoriš!?’je skoraj zavpil stari Jarko: ‘Mica je stara in ne more toliko delati kot ti. Zdaj pa naj še kuha? To je vendar nezaslišano!’
Magda se je popraskala po glavi. Mica je bila istih let kot ona in tudi nič manj čila ni bila. Vendar se je malo zbala Jarka, ki jo je užaljeno, če ne celo jezno gledal. Od tistega dne naprej ni Mice nikoli več silila h kuhi.
Mica od tistega dne naprej ni več nič delala, ker je obveljalo, da je stara in šibka.

Živeli so lepo naprej in vse je bilo lepo, dokler se niso spet sporekli. Črt in Krh se namreč pri delu nista posebej izkazala in Jonas ju nekega dne ni vzel zraven v gozd. Skupaj z Zalo ju je pustil doma in je sabo v gozd vzel le Ljuba, ki je bil vesten delavec in prijeten fant.
Ko pa se je vrnil domov, je bil ogenj v strehi. Stari Jarko je razgrajal, da ponižuje njegova sinova samo zato, ker nista njegova. ‘Ampak.’je Jonasu zadrhtel glas: ‘Saj sem vendar tudi Zalo pustil doma, tvojega sina Ljuba pa vzel v gozd, da je ves dan pridno sekal!’
‘Kaj se izgovarjate, oče.’je tedaj zavpila Zala, ki je že pozabila Krhove črne oči in se ji je srce zdaj vnelo za Črtov skrivnosten nasmešek. ‘Stric Jarko (tako ga je namreč imenovala) ima prav.’
Jonas je utihnil, mislil pa si je svoje. Vendar ni hotel več težav in je pustil Jarku prav in obljubil, da ne bo delal več razlike. Toda tako lahko ni šlo. Od tistega dne naprej namreč Črt in Krh nista nič več delala.

Minilo je mnogo dni in Jonas ni vedel kako se je zgodilo, da je samo še Ljub delal, medtem ko so vsi drugi pripadniki Jarkove družine cele dneve posedali po hiši. Plačevat pa jih je moral vseeno, ker se je bal njihove jeze. Niti misliti si ni mogel, kako je moglo priti do tega.

Najhujše pa je prišlo kakšen mesec kasneje. Magda nič ni marala Mice in nekega dne je kakor ponavadi z svojimi sosedami opravljala vse po vrsti. Množica žensk je stala ob cesti in tedaj je Magda na glas rekla, kakšna zanikrna ženska, da je Mica. Toda tega ne bi smela reči, kajti stari Jarko jo je slišal.
Ko se je vrnila domov, je bilo, kakor bi se svet postavil na glavo. Jarko, Črt in Krh so prevrnili mizo in so glasno kričali, kakšna svinjarija je to, da je Magda ubogo Mico tako strašno užalila. Tudi ta se je drla: ‘Joj me joj me, kakšna sramota. Vedno sem bila mirna ženska, dobra in delavna. Zdaj pa me tako žalijo v tej družini. Vsi po vrsti me žalijo, ker so hudobni. Joj me joj me, sramota. Zahtevam, da se mi opravičijo!’

‘Opravičite se!’so vpili Jarko, Črt in Krh: ‘Opravičite se, ali pa bodo padle pesti!’ In, da bi grožnjo podkrepili so po tleh razmetali nekaj posode, pa okno so tudi razbili.
Jonas, Magda in Zala so stali prepadeni nad tem razgrajanjem in niso vedeli kaj bi. Tedaj je Magda rekla: ‘Joj, jaz sem takšna ženska, saj veste, ki rada opleta z jezikom. Saj še svojo hčer in svojega moža v nič dajem, ko se z sosedami pogovarjamo. Sem pač takšna, ampak to pa res ni nič hudega. Saj nisem mislila zlega.’
‘Kaj?’je zavpil stari Jarko in oči so mu gorele od jeze: ‘Sram te bilo! Ne bomo zadovoljni, dokler se vsi ne opravičite.’ In dvignil je pesti.
‘Toda.’je rekel Jonas: ‘Saj vas nismo vsi užalili. Zakaj bi se vsi opravičevali?’
To je pa razburilo Zalo, ki je zdaj zopet rada gledala Krha, da je zavpila: ‘Vsega ste krivi vi oče. Grdo ste se obnašali do te uboge družine, ki je izgubila svoji domačijo, zdaj pa jih še tukaj žalijo. Ni čudno, da so se tako razjezili.’
Tedaj je pokleknila in milo prosila, naj jim vsem oprostijo. Pa še rada je od spodaj gledala Krha, ki se je zdel pravi moški, ko je tako jezno razbijal posode. Vsi trije so tedaj pokleknili in prosili odpuščanja, da bi le ta prepir hitro minil. V tem pa je v sobo stopil Ljub, ki je zbral ves svoj pogum, da bi se postavil v bran Jonasovi družini. ‘Oče, brata, mama.’je nekam pretiho in jecljajoče začel: ‘To ni prav, kar zdaj počnete. Oni so nas sprejeli v hišo, oni so….’
Ni dokončal tega stavka, ker ga je stari Jarko z vso silo udaril, da mu je zbil dva zoba. ‘Drži gobec! Mi smo ena družina in ne bom trpel ugovorov!’

Minilo je še nekaj mesecev in stvari so se zelo spremenile. Ubogi Jonas in njegova Magda ter lena Zala so morali živeti v hlevu, ker si je Jarko zase pridržal vso hišo. Ko jim je to objavil, si mu niso upali nasprotovati, da se ne bi spet razjezil. Delati so morali zdaj še bolj kot prej, ker je bilo potrebno nahraniti obe družini. Ni potrebno praviti, da Jarkova družina ni delala nič. Še Ljubu so to prepovedali, ker se jim je zdelo ponižujoče, da bi kateri od njih delal pasja dela, kakor so imenovali delo, ki ga je morala opravljati Jonasova družina.

Tako bi verjetno bilo še zelo dolgo, da se ni zgodilo nekaj strašnega. Lepa Zala se je rada spogledovala zdaj s Črtom, zdaj s Krhom in nekega dne je tako obnorela Črta, da jo je pretepel in posilil. Vsa krvava se je zavlekla v hlev. Kako sta tedaj trpela uboga Jonas in Magda. Vendar jima ni bilo nič prizanešeno. Jarko je pritekel z vso svojo družino. Mica je pričela vpiti: ‘Kakšna vlačuga je ta Zala, mojemu sinu je zmešala glavo. Prasica, obesiti bi jo bilo potrebno.’
Jarko pa je vpil: ‘Zdaj sem res jezen. Dajte mi prasico, da ji prerežem vrat, ker si ničesar drugega ne zasluži.’
Toda prišlo je vse drugače. Preden se je uboga Zala onesvestila, je rekla te besede: ‘Oče, vsega ste krivi vi! Ves čas ste se bali in niste ničesar naredili, zato je prišlo do tega. Če bi že tako na začetku pokazali vsem, tudi meni, kdo je glavni v hiši, bi se stvari lepše obrnile.’
‘Kaj pravi vlačuga!?’je zavpil Jarko in že jo je mislil brcniti v glavo, pa so bile to zadnje besede, ki so zapustile njegova usta. Takoj nato ga je Jonas namreč treščil z sekiro po glavi, da je padel mrtev po tleh. Zagrabil je še srp in bi v jezi poklal še druge, če ne bi pobegnili.

*Komentarji  niso zaželeni, ker sem zelo  nečimrn in ne prenašam dobro kritike čez moje pripovedi, kakršne koli že so :)

Hm, a se to zdi samo meni, ali pa je tam v VIP sekciji nekam mrtvo? Da pogledam: Danaja Pečnik, hm, spet Danaja Pečnik, hm, Danaja Pečnik petkrat!  Wau, pa pri tem niti ne piše vsak dan. Meni se nekam dozdeva, da  tole DELO bolj slabo skrbi za svojo privatno blogosfero. Mogoče, samo mogoče (tako se mi dozdeva) bi bil čas, da vključijo še koga?

Sam preberem vse, kar zgoraj večkrat omenjena Danaja Pečnik napiše, predlagal bi pa še kakšno Nergo, ki je super zabavna in mogoče še Špelo Žabkar, ki ima vedno lepe fotke. (Ne, nobene od teh dveh osebno ne poznam, da bi ju zdaj  zato promoviral ali kaj podobnega!) Še kdo drug bi se tudi lahko znašel tam na oni strani, da ne bi bilo več tako mrtvo.

To sem pobral  s komentarjev na strani BBC NEWS. Mislim, da  bolj zadeti tega, kar se dogaja, ne moreš:

Is it not ironic that militant Muslims are protesting about cartoons depicting their faith as violent, by waving guns in the air outside emabassies and threatening to kill "infidel" EU civilians?

David, Newcastle upon Tyne

Srf je bil desetkrat boljši od Eme. Ali pa stokrat. Saj sploh ni primerjave, ker gre v prvem primeru za pop, v drugem pa za nek čuden festival, ki se pri življenju drži že zelo dolgo. Skoraj predolgo, bi rekel.

Pa poglejmo: Srf je imel večji oder in tudi kulisa gledalcev je bila kar velika. Voditeljski par je bil živ in ne mrtev kot kakšne nagačene lutke, ki  nam jih še prevečkrat vsiljujejo dol po grlu. Pesmi so bile  (se mi pač tako zdi) vse na playback, ampak dobro, če bi peli v živo, se ne bi tako dobro slišalo.

Saj ne, da bi bil Srf kaj posebnega. Na MTV-ju je vse polno takšnih prireditev. In to je dobro. Zakaj bi bili vedno zateženo drugačni.

Edino kar me je motilo, je bila premirna publika. Videlo se je, da je bilo ploskanje in kričanje posneto, medtem ko je publika stala kot zbirka iz kamna izklesanih kipov. Nekaj mladenk je migalo, ko je nastopil Omar, drugače pa vse tiho je bilo. Ne vem zakaj takšni ljudje, ki očitno nimajo nič ognja v sebi, silijo na takšne prireditve. Saj sem jaz tudi takšen, a meni še na pamet ne pade, da bi se tam tiščal in molčal kot lipov bog.

Sadež in Slon sta spesnila zabavno pesmico. Rebeka in Domen pa sta se zamenjala, kar je bilo zabavno. Rebeka je celo dobro izgledala, čeprav je drugače ne morem videti. Eh, še Natalija je bila čisto fajn.

Vesel sem, da je Neisha dobila eno od nagrad. naša Nežika ima prav poseben glas in zanimive pesmi.

Zahtevam, da se nam Evropejcem, Izraelcem in Američanom, opraviči ves muslimanski svet. Od prvega imama do zadnje ženske pod burko.  Ker, ti ljudje kurijo naše zastave, žalijo naše vrednote, pa naj bodo te ateistične ali krščanske, se norčujejo iz naše svobode itd…. 

Če tega ne bodo storili, pozivam na množične proteste, kjer bomo zažigali lutke preroka Mohameda samega, zraven tega pa še zastave vseh muslimanskih držav, začenši z saudsko. Pri tem bomo res grdo kričali, streljali v zrak in mahali z mesarskimi noži.

Če to ne bo dovolj, bomo zasedli vsa njihova veleposlaništva in jih požgali do tal, njihovega manjvrednega blaga pa itak ne bomo več kupovali. Naj se ve, da smo užaljeni, ker zažigajo zastave države Danske, ki je lahko samo vzgled vsem drugim državam sveta.

Če pa še to ne bo vžgalo, no, potem bomo pa po hotelih lovili muslimane in jim grozili z obglavljenjem, če se ne bodo v 48. urah vsi muslimani opravičili. Zahtevamo namreč opravičilo od prvega do zadnjega - vseh milijarde in pol!

Da,  takšne stvari bi bile smešne, če ne bi bile v osnovi nore.  To so taisti ljudje, ki od EU letno dobijo ne vem koliko pomoči. Hvaležnost pa taka.  In potem se  še čudijo, če jih ljudje po strani gledajo in nočejo džamije v Ljubljani?

prostitutko. No, zakaj pa ne?

Prostitucija je označena za nekaj grdega, a hkrati nekaj kar nas spremlja že od začetka časov. Zelo stara obrt torej. Razumem, da ni lepo, če moški vara svojo ženo sz prostitutko in ji nosi zaslužen denar, ki bi ga moral  zapraviti za svojo družino. Vendar, kaj če je človek samski. Je potem obisk prostitutke kaj slabega? Koliko ljudi je zavoljo tega umrlo? Nič kaj veliko. Če se prostitutkam prizna nek status v družbi, da lahko za svoje delo zahtevajo primerno plačilo,  da imajo redne zdravstvene preglede, da jih zvodniki ne morejo komandirati sem ter tja, ker so samostojne, no, potem ne vidim kakšnega pretiranega zla v njihovem \’delu\’ z samskimi moškimi (ali ženskami) in tudi nobene težave glede njih samih.

Prostitutke bi naj bile lepe ženske. Zavedam se, da je definicija lepega drugačna pri različnih ljudeh. A preveč grde ne smejo biti. Torej, recimo, da se prostitutka odpove svojemu poslu, da razen lepote ima še kaj soli v glavi in ljubezni v srcu: a  ni potem čisto tako  morebitna dobra žena kot druge? Za tiste, ki date veliko na zvestobo, in sam sem med njimi,  bi mi  seveda predstavljalo problem, če bi se še bavila z svojim poslom. Če pa se ne bi, potem to očitno ne bi bil problem.

Ena težava je deviškost. Obstaja neka čudna ideja, da je deviškost nekaj posebnega. Saj veste, šparala se je zame celo življenje in zdaj jo bom jaz in oh, a ni to lepo in patetično hkrati :)  Toda kaj je vendar ta deviškost? Devica je lahko zlobna kot hudič in prostitutka dobra kot kruh (z marmelado).

No, kakorkoli, res me zanima, kaj se zgodi z odsluženimi prostitutkami. Kaj počnejo pri šestdesetih? Upam, da takrat ne hodijo v cerkev klečat in se spovedovat svojih grehov, medtemko popoldnevih brezplačno delijo nasvete o vzdržnosti pred zakonom in  o kondomih kot satanovih  orodjih. To bi bilo namreč prav ironično.

Ne, saj se tudi prostitutke kdaj upokojijo in potem tudi iščejo svojo dozo zveste ljubezni. Če se  niso  že naveličale moških (ali žensk, če so  prostituti) in jim ni prav nič več, da bi še katerega videle prav od blizu.

Pred  davnimi časi, tako gre pravljica, je živel Mozart. Bil je velik umetnik, ki ga še zdaj vse slavi. Zakaj je potem končal v množični grobnici? Zakaj ga niso dostojno pokopali, če je bil  neka vrsta rock zvezde svojega stoletja? In, če so ga Avstrijci zavrgli kot odpadek, si potem imajo pravico lastiti t tega človeka? Jaz mislim da ne. Mislim, da Mozart ne pripada tistim, ki so ga zavrgli, pač pa tistim, ki ga niso.

Prešeren je bil pijanec in zguba in bedak, ki je slučajno pisal  lepe pesmi. Tako ga je označilo zelo veliko Slovencev. Se ima potem Slovenija pravico kititi z njim? Ni potem bolj državljan sveta - tistega sveta namreč, ki ga sprejema kot človeka in ne snema bebavih nadaljevank o njemu?

Mnogo velikih in pomembnih ljudi preteklosti je umrlo v bedi . Njihovi sodobniki so jih zavrgli, a le, da bi njihovi  nasledniki zavrženo izkoristili v svoj prid in začeli postavljati spomenike in kar je podobnih neumnih obeležij. Toda izvirnega greha vendar ni mogoče izbrisati. Narod, ki zavrne svoje umetnike, jih ni vreden.

Bojna vila zemlje.

Ta bi kao bila moje sorte, ker se vedno navezujem na zemljo. Po zraku nič ne letam, plavati znam komaj, da se ne utopim, piromanček pa tudi nisem.

In ne, kljub remu,da so nekam pomankljivo oblečene, te vile niso nastale pod fantovsko roko, pač pa jih je narisala  Jessica Peffer na  Neodragonart.com

Bojna vila vode.

Bojna vila ognja.

Nekaj sličic za moj blog :) Bojna vila zraka.

Res je, da smo se Slovenci vključili v NATO. Jaz sem sicer glasoval proti, ampak kar je je. Nikoli me ni motilo, da bi morali mi Slovenci prispevati svoje k obrambi Evrope ali celo ZDA.  Bolj me je skrbelo kam vse nas bodo hoteli prisilit., da bomo branili interese drugih. Irak seveda ni napadel ZDA, to je jasno, in zato NATO tudi nima nič  pri tem. Kolikor vem, se operacije NATA opravljajo samo na nekem geografsko zaključenem območju; in Irak tja ne spada. Bo potrebno tudi kaj prebrati kakšne so naše dolžnosti, gospod minister za obrambo! 

Ampak tudi, če bi bilo res, da bi mi kot članica NATA bili zavezani k sodelovanju v iraški katastrofi, potem bi se takoj postavilo vprašanje, zakaj pri tem ne sodelujejo nekatere druge države; zakaj se je Španija umaknila. Zakaj potem mi?  In to z štirimi vojaki.. Prosim lepo, to je smešno. Teroristi že množično zapuščajo Irak v strahu pred podivjano  slovensko armado.

Po tragediji, ko so do smrti pohodili tri dekleta, sem iz marsikaterega konca slišal, da je to posledica slabe vzgoje (50-letne komunistične diktature itd.. blah blah blah… itd)

No, posledica zelo konzervativne vzgoje je pa 350 do smrti pohojenih v Meki. Kdo ve, mogoče, če bi bili tudi mi tako lepo vzgojeni, bi tudi pri nas pohodili deset, in ne tri ljudi. 

Takšno razmišljanje je posledica zgrešenega mnenja, da  so bolj konzervativni ali bolj verni ljudje kaj boljši od drugega. 

Vstati sem moral malo po šestih. Ni ravno ura ko bi se rad zbujal, ampak izgleda se je bom itak moral prej ali slej navaditi.

No, je pa kar trajalo in trajalo dokler se nismo končno spravili v avto in se odpeljali. Bilo je že po osmi uri. Potem vožnja čez Maribor in iskanje parkirplaca. Heh, že pri tem se je zapletlo, ker tam, koder smo mi hoteli, ni bilo mogoče parkirati  za navadne ljudi. Sledil je obrat, ura pa je bila že pozna.

Policaj je rekel pri prvem križišču desno. Napaka, mislil je pri prvem pravem odcepu desno, ne pri prvi cesti desno. Eto, prišli smo do parkirišča, blatnega da je kaj, pa nismo mogli noter. Sledila je vožnja rikverc skoraj kilometer in potem po pravi cesti do parkirišča.

Heh, pa smo izvedeli med tem, da je tekma odpovedana. Nič ne bom videl Tine!!

Vseeno smo parkirali in tedaj se je zgodilo. Parkirali smo seveda v blato, ker drugje ni bilo prostora. Jaz in teta sva bila že na varnem. Pa se pripelje en Dunajčan v Peugeutu 206 in ker mašina ni ravno zmogla v blato je stisnil na gas, da so se kolesa vrtela v prazno in je blato letelo, da je bilo kar veselje. Mojo mater in strica je zasipalo in, da , smejal sem se kot že dolgo ne. Saj, res je hudič, tip je bil bebec do amena, ampak smešno pa je vseeno bilo.

Potem smo šli malo na sprehod. Upal sem, da bom videl več smučark, pa so že prej ko smo mi prišli  po večini pobegnile. Videl sem dve Američanki, Japonko in Ano Drev.

Kako so te punce drobne, to sploh ni za verjet. Ana je kot otrok, ampak sladka pa vseeno.

K sreči je Natalija Verboten skakala gor pa dol po Snežnem stadionu in zabavala tiste, ki so še ostali. Sicer je ne poslušam, napačna pa mi tudi ni. Moram priznat, da zna zabavat folk. Če ne bi bilo nje bi pa res čisto zastonj šli tja gor.
En njen vic:

Pravi Tone Francu: Čuj, za rojstni dan ti bom kupil zavese.
Pa vpraša Franc: Zakaj?
No, reče Tone,  iz mojega okna se vidi k tebi in vsak dan moram gledati kako se  ljubita z tvojo ženo. Ko ti bom kupil zavese mi tega ne bo več treba.
Pa reče Franc: Jaz ti bom pa za rojstni dan kupil očala.
Zakaj pa to, vpraša Tone.
No, potem boš videl, da se ljubim s tvojo ženo.

Heh,  takšen preprost vic.

No ja,  tudi brez tekme je bil današnji dan še kar vesel.

Saj veste kako pravijo, da bo leto takšno kakor se boste obnašali na silvestrovo ali pa  tistih nekaj ur po polnoči ali pa celo cel prvi januar. No, to sem prebral pri eni hrvaški blogerki:

Ionako lažu oni koji kažu da će ti nova biti takva kakvu si ju započeo.. Jednom sam ju dočekala na WC-u i nije uopće bila sranje.. :)

Saj je še beseda čudna. Prazniki? Nekaj praznega…praznina…ničevost.  Ne razumem zakaj ljudje delajo samomore ravno med prazniki. (A ni vsak čas v letu primeren, da se odseliš na oni svet?)
Preprosto  mi je ta čas, prehod v novo leto, postal  malo tečen. Nekje na življenski poti sem malo (čisto malo, prosim lepo!) otopel.  Le kaj je prav veselega ali posebnega v prehodu iz enega v drugo leto? Naj si delam novoletne načrte, kako bom vse kar mi ni uspelo popravil v naslednjem letu? Pa to vendar delam že nonstop. Moje življenje je pot ob kateri leži vse polno razbitin neuresničenih sklepov. Zakaj bi za te imel poseben dan; obletnico  na kateri bi se morbidno spominjal lastnih napak in si zadajal nedosežne cilje?

Tako so ti prazniki zame kakor že velikokrat poprej bili vmesen, nerealen čas. Čas med decembrom in januarjem, ki ne spada v pravo življenje. Saj se ne pritožujem, samo, zame to ni nič drugega kot  prosti dnevi ko lahko malo več gledam televizijo.

Pa vendar mi je žal za njimi. Nekaj magičnega je v njih. Sklepam, da to izhaja iz tega, da so dnevi tako kratki, da je vse okrašeno, da je toliko snega, da je mrzlo, da se vse življenje zdi čudna sanja.

Imam pa rad ognjemete. Za tistih nekaj minut po polnoči se splača prenašati praznike. Imam tudi rad okraševanje božičnega drevesa. Vsaj nekaj.

Prazniki so čas ko nekateri ostanejo sami z sabo, z svojimi mislimi. Mogoče nekateri zato delajo samomore.  Sam ljubim tihe trenutke in sovražim glasno družbo in nazdravljanje (kako ne bi, če pa sovražim vino) in voščila in darila.  Na samomor bolj mislim sredi leta in še na misel mi ne pride, da bi se ubil v času ko imam mir. Bolj me mika, da bi skočil v Dravo (ali v Ljubljanico) ko vidim kakšnega od naših politikov na tv.

Sem pa ravno pred prazniki doživel enega izmed zame tipičnih trenutkov tesnobe, ki jih povzročajo najbolj čudne stvari. Več o tem naslednjič………..

Da začneš pisati  svoj lasten blog moraš imeti vsaj nekaj samoljublja. Tako mislim jaz. Le zakaj drugače bi izpostavljali svoje misli na internetu, vsem na očem in to brez kakršnekoli možnosti zaslužka.  Ker, dvomim, da kdorkoli to počne, ker bi mu zato kdo pošiljal denar. Mogoče so nekateri blogerji po svetu postali že tako popularni, da lahko od tega živijo. Oziroma, bolje rečeno, da se lahko preselijo k čaopisom. Pri nas se to še ni zgodilo; vasj jaz ne vem za tak primer.

Torej pišemo iz neke notranje potrebe razkazovati svoje misli. Pri tem Slovenci niti nismo kaj preveč uspešni. Če pogledam naše južne sosede Hrvate imajo oni mnogo bolj razvito blogersko sceno. No, verjetno smo mi bolj introvertirani.

Vsake toliko časa se pojavi kakšen blog, ki ga zelo rad berem in nekako pričakujem več (in več in več…samorazkrivanja verjetno?). Za takšne mi je vedno žal ko kar naenkrat izginejo. Splet je poln takšnih pokopališč. Blogi, ki naenkrat zamrejo. Zadnji zapis je še tam kakor dobro ohranjeno truplo, toda duše več ni. Bloger je odšel. Je umrl. Nič več ne bomo zvedeli od njega.  Kar je žalostno.

Se je naveličal/a? Se mu/ji je zdelo, da je premalo odziva in samoljublje ni bilo potešeno? Da, to  je velik problem. Človek mora biti  malo prefrigan in mora samega sebe prepričati, da  piše zato, ker rad piše, ne pa zato, da bi ga kdo bral. Tako so stvari lažje.  Tako se da  dolgo vleči samega sebe za nos.

Kakorkoli, tudi na tem Delovem \’blogostrežniku\’ je že kar nekaj blogov zamrlo. Hmm, le kaj se je zgodilo z  LittleGirl?